PROSLAVA IN PODELITEV ZLATIH FIG OB SLOVENSKEM KULTURNEM PRAZNIKU
Tudi letos smo razpisali šolski natečaj za najboljše literarne in likovne prispevke učencev od 1. do 9. razreda. Zmagovalci letošnjega literarnega in likovnega natečaja so se s svojimi avtorskimi deli predstavili na proslavi ob Prešernovem dnevu, ki smo jo pripravili v petek, 5. 2. 2021. Vabimo vas k ogledu.
Letošnji dobitniki na literarnem področju so: NELY FIŠER, ŠPELA GRIČNIK, JAKOB GODEC, LUCIJA LIPUŠ, MIJA REBERNAK, GAJA TIMOŠEK, MATIC MOHORKO, EMA MUŠIČ, ALJA POSAVEC, ENEJA ŠOSTER, EVA TOMAŽIČ, MAJA TRAMŠEK. Na področju likovnega ustvarjanja so se letos najbolje izkazali: JAKA BRAČIČ, EMA GUNTNER, MIHA MAROVT, MAJA MILJKOVIČ, SOFIJA MUC, TARJA PAPOTNIK SEKOL, TIN RUMEŽ, ENEJA ŠOSTER, MAJA TRAMŠEK. Hvala vsem, ki ste nastopali in sodelovali pri proslavi, zmagovalcem letošnjega šolskega natečaja pa izrekamo iskrene čestitke.
ZMAGOVALCI ŠOLSKEGA LITERARNEGA NATEČAJA ZA ZLATE FIGE 2021
NARAVA JE BELA Narava je bela. Snežinke padajo, ptički gredo v slovo. Narava počiva, čas hitro mineva.
Otroci veseli so, s sankami belimi po hribu se sankajo. Na hribu vse srečno je. MIJA REBERNAK, 2. A
DOBRE REČI Rada pomagam mami, rada pomagam očku. Na svetu počnem veliko lumparij in veliko norčij, a še vedno delam dobre reči. Svet v prihodnost prinese veliko stvari. Med njimi pa sem tudi jaz, ki rada smejem se na glas. GAJA TIMOŠEK, 3. A
SVOBODA Ko zaspim, sanjam, da letim. Letim tja, kjer svoboda nima meja. Tja, kjer dovoljeno je vse in vsi otroci igramo se. Ko odprem oči, vidim, da so to le sanje bile. EMA MUŠIČ, 4. B
PRIJATELJSTVO Prijateljstvo je nekupljivo, dobijo ga le tisti, ki si tega res želijo. Brez njega zamisli zmanjka ti, brez prijateljev svet ne oživi. Prijatelj tvoj je lahko samo tisti, ki te sprejme takšnega, kot si.
Solidarnost je kot kakšna varnost, pomagamo si, ko nam je težko. S solidarnostjo se marsikaterega prijatelja pridobi lahko. JAKOB GODEC, 5. B
VREDNOTE Velikokrat ljudje vprašamo se, katera najpomembnejša vrednota je.
Za nekatere to svoboda je, spet za druge, morda, družina, saj je za njih to najboljša vrlina.
Ljudje različni smo si in nekateri so drugačne polti. Zaradi teh stvari ne smemo obsojati.
Ne glede na to, kakšen izgled imamo, drug drugega ne damo.
Tu pa so še materialne dobrine, ki zame manj, spet za druge bolj pomembne so.
Zame pomembna je RESNICA, saj le-ta je za vse PRAVA PRAVICA.
Zdaj počasi pesmi konec bo, zato vam povem ta stavek v slovo: »POD VREDNOTO VSAK SVOJE PREDSTAVLJA SI, A VEDI, DA ODGOVORA NAPAČNEGA NI!« NELY FIŠER, 7. C
NAŠ PLANET Na svetu vsi samo hitimo, tekmujemo, delamo in se učimo. A malokdo ustaviti se zna, z besedo reči, da rad te ima.
Prehitro čas beži, prehitro se svet vrti, premalo je ljubezni, preveč zavistnih je ljudi.
Kaj, če jutri pride dan, ko daleč moral boš stran? Kaj, če jutri se zgodi, da te več ni?
Poglejmo si v oči, podajmo si roke, s toplo si besedo sezimo v roke.
In ko vrednota bo postala nasmeh, ljubezen v nas ljudeh, takrat postal bo svet v vesolju najboljši planet. ALJA POSAVEC, 6. B
MOTO ŽIVLJENJA Če misliš, da si lahko kot drugi, se motiš. V življenju si lahko le ti.
Ne pusti, da ti drugi belijo glavo, saj tako ne boš prišel na pot pravo. Ne oziraj se na slabe ljudi ter na nepomembne stvari.
Ko si obupan, se postavi pred ogledalo in odgovor ti bo samo dalo.
Povej stvari, ki te motijo, ter jih ne drži za sebe, ko pa nekdo naredi nekaj slabega, ne kuj zamere, saj bo samo tebe morila, njega pa niti najmanj motila.
Oddahni si, odmisli skrbi, delaj, kar te veseli, ob sebi pa imej le dobre ljudi. MAJA TRAMŠEK 8. A
RAZPRTA KRILA Široko tam v daljavi je obzorje, ki prinaša srečo, ljubezen in valoví to morje. Ko skupaj sva opazovala mesečino, v svojem srcu čutil sem toplino. Ljubezen je razprla krila, ko po tvojih je laseh moja roka valovila. Nikdar ne pozabim teh tvojih oči, spominjam se tvojih nežnih dlani. Roke tvoje nežno objemale so me, ko prebudila si moje srce. A kaj, ko to vse mine, naenkrat v naju sovraštvo se zarine in ljubezni duh dokončno izpodrine. Zasliši se tvoj glas, ki pomeni žalost, hrepenenje, jezo in poraz. Oči se zasolzijo, ko po tebi hrepenijo, na moja lica vrne se nasmeh, ko zagledam odsev morja v svetlikajočih se očeh. V daljavi vidim barko, ki odnaša moje sanje, pušča le spomine, nepozabne in edine. MATIC MOHORKO 9. B
PRAVA POT
Ste bili že kdaj nemi opazovalec svojih sanj? Vse se je začelo, ko sem odprla oči in videla nisem nič. Bila sem zbegana. Razgledala sem se okoli, ampak še vedno nič. Kar naenkrat so se začela tla premikati. Stala sem kot vkopana, saj nisem vedela, kaj narediti. Tla so se udrla, jaz pa sem izginila z njimi. Ko sem ponovno odprla oči, sem videla, da ležim na samih smeteh. Zdrznila sem se in stekla proč. Ko sem tako nekaj časa tekla, sem se naenkrat ustavila. Spraševala sem se, kje so vsi ljudje, ki živijo v tej vasici – če je to sploh bila vasica. Razgledala sem se okoli, a ni bilo nikogar. Začudeno sem se začela sprehajati v neznano. Tako sem tavala vsaj eno uro, dokler nisem prišla do osamljene hiše na robu vasi. Tam sem zagledala moškega, ki je stal ob vodnjaku, v roki pa je držal vedro, polno vode. V upanju na odgovore sem stekla k njemu in zajecljala: »Dober dan, gospod!« Čakala sem, da bo kaj rekel, a od njega ni prišla niti besedica. Vzdihnila sem in poskusila glasneje. A še vedno nič. Stegnila sem roko in se narahlo dotaknila moškega pred sabo. V tistem pa je prišla črna megla in stopila naravnost v možakarja. Bila sem preveč prestrašena, da bi mu pomagala, zato sem stekla proč. V mislih so mi švigale podobe tistega stvora, ki je vzel človeka. Nisem se jih morala znebiti. Tekla sem in tekla, naposled pa spet prišla na mesto, kjer sem se zbudila. Prestrašena in zmedena sem dihala umazan zrak v vasi. Ko sem pregnala slabe misli in strah v kosteh, sem se odločila rešiti to uganko o črni megli, smeteh in ljudeh, ki jih ni. Za začetek sem pospravila večino smeti, ki so kar ležale sredi pločnika in ceste. Nato sem se odpravila poiskat ljudi. Črne megle me je še vedno bilo groza, zato sem to pustila za konec. Najprej sem odšla do velike rumene hiše z okroglimi vrati in okni. Potrkala sem na vrata. Nič. Še enkrat sem potrkala, tokrat močneje. Zaradi trkanja so se vrata kar sama odprla. Previdno in počasi sem vstopila v hišo, polno smeti. Nisem vedela, kaj naj si mislim. Nisem se ozirala na to in iskala dalje. Mlajšo žensko in moškega sem videla sedeti pred televizijo ter gledati športni program. Mislila sem si: »Kakšno olajšanje.« A tako ni bilo dolgo. Moški je od buljenja v televizijo imel podočnjake skoraj do nosu, ženska, ki je sedela zraven, pa je imela že rahlo oglate oči. Ko sem ju videla, sem od groze skočila stran. Ko sem se zbrala, sem razmišljala, kaj naj naredim. Premlela sem vse možnosti, dobre (čeprav jih sploh ni bilo) in slabe. Na koncu sem se odločila stopiti prednju in jima zastaviti par preprostih vprašanj. Stekla sem v kuhinjo po pisalo, če bi slučajno od živčnosti pozabila, kaj sem ju hotela vprašati. Napisala sem si jih kar na dlan. Odhitela sem v dnevno sobo. Pred vrati sem se ustavila in zbirala pogum. Previdno sem jih odprla in se predstavila: »Pozdravljeni, sem Eneja Šoster, prihajam iz Slovenske Bistrice, zelo rada pa se ukvarjam z atletiko. Kdo ste pa vi?« Debelih 10 sekund sem čakala na odgovor, a nič. Stala sem čisto na miru še nadaljnjih 10 sekund. Ker ni bilo odgovora, sem postavila naslednje vprašanje: »Kje so ostali vaščani, ali jih nikoli ni iz hiš?« Čakala sem in čakala. Naposled se je moški obrnil proti meni in ko sem že mislila, da mi bo odgovoril, se je stegnil k vrečki čipsa in jo sunkoma pograbil. Zgroženo sem poslušala hrustanje čipsa med njegovimi zobmi. Končno mi je bilo vsega dovolj in sem zavpila: »Kaj je z vami, ljudje?! Ali ne poznate osnovnih manir?! Kdaj ste nazadnje očistili okolico ali pa vsaj vašo hi…!« Sredi stavka me je prekinil črn oblak (meglica), ki je potovala po sobi in iskala izgubljene duše. Naletela je na žensko in še v tistem trenutku je od nje ostala samo še lupina. Enako je naredila z moškim. Zgroženo sem opazovala dogajanje pred seboj. Tokrat sem sama sebi rekla, da se ne bom ustrašila in da bom šla poizvedovat, od kod prihajajo te meglice. Stekla sem iz hiše, ponovno globoko vdihnila in se podala v neznano. Za črno snovjo, ki se je vlekla pred mano, sem hodila že približno pol ure. Videla sem še veliko podobnih prizorov kot pri starcu in mladem paru. Na to se nisem hotela ozirati. Bližal se je že polmrak, zato sem sklenila, da bom prespala v razpadajoči kmetiji pred seboj. Pokrila sem se s senom in v hipu zaspala. Zjutraj sem se že hitro zbudila, saj me je obdal čuden hlad. Ko sem odprla oči, tam ni bilo ničesar. Napol zaskrbljeno sem se odpravila po sledi meglice, ki se je že slabše videla. Odločila sem se, da moram to potovanje končati še danes. Tako sem tavala in tavala, obdana z ljudmi brez duše ali celo brez vrednot. Ko sem razmišljala o tem, so se mi spet prikazali ti hladni obrazi. Vsi so bili nesrečni, brez prijateljev, brez higiene … Vse te vrednote so se mi zdele pomembne, zato sem jim hotela pomagati. Kar naenkrat se je moja pot končala. Pred mano je stal rjavolas deček, star približno 10 let. Bil je v razcapanih oblačilih, brez obutve. Na pogled je izgledal žalostno. Čim prej sem hotela nadaljevati svojo iskalno akcijo, ampak dečka nisem mogla pustiti kar tako sredi ceste. Previdno sem stopila do njega in ga vprašala: »Pozdravljen! Kako pa je tebi ime, mladi mož?« Deček je zajecljal: »Pozdravljena, jaz sem Luka. Kako pa je ime tebi?« Bila sem tako vesela, da sem slišala glas, ki ni bil moj, da bi najraje kar vriskala od veselja. Hitro sem se zbrala in mu odgovorila: »Jaz sem Eneja; lepo te je spoznati, Luka.« Deček je na kratko pokimal. Nadaljevala sem z vprašanji: »Kaj pa počneš tukaj čisto sam? Kje so tvoji starši?« Deček je glavo še bolj povesil in čisto po tiho odgovoril: »Vse, ki so polnoletni in brez vrednot, vzamejo meglice. Vzele so tudi moje starše.« Takoj sem vedela, o čem govori. Hitro sem nadaljevala, saj sem iz njega hotela izvleči čim več informacij. »Od kod pa prihajajo te meglice?« Deček je planil v jok in odhitel v šotor blizu poti. Bila sem zmedena in nisem vedela, kaj storiti, zato sem stekla za njim. Iz šotora sam slišala rahlo hlipanje. Potrkala sem na deblo in vprašala, ali lahko pridem naprej. Deček je s hripavim glasom rekel: »Da.« Hitro sem vstopila. Hotela sem ga pomiriti, a nisem vedela, kako. Usedla sem se na odejo ob njem. Začel mi je pripovedovati ... Govoril je, kako je izgledala vas, preden so prišle meglice. Da je bila ta vas nekoč najbolj vesela in sočutna daleč naokrog, vsi so pomagali drug drugemu. Ampak kar naenkrat se je vse to spremenilo, ko so prišle meglice. Nato je rekel: »Meglice so bile zelo šibke in vzele so le malo ljudi. Ampak te meglice niso kar tako. Znašle so se.« Skoraj z odprtimi usti sem poslušala njegovo pripovedovanje. »Meglice so hotele postati močnejše, zato so potrebovale gostitelja,« je zasmrkal, »in našle so prav mene.« Nisem mogla verjeti svojim ušesom. Par besed, ki jih je Luka povedal, sem preslišala. Prekinila sem ga in vprašala: »Zakaj ravno tebe?« Samo skomignil je z rameni in spet zajokal. Tako sva dolgo sedela v tišini. Nato sem dobila idejo. Obrnila sem se k njemu in mu rekla: »Ali veš, kako utopiti blondinko?« Začudeno me je pogledal in zmajal z glavo. »Na dno bazena postaviš ogledalo.« Oba sva se zakrohotala. Hotel je še in še vicev. Povedala sem mu jih vsaj še deset. In ko se je tako smejal, so meglice kar naenkrat začele prihajati iz njega. Jezno so švigale nazaj na nebo. Tako je prišla še zadnja meglica. Ozrla sem se naokrog. Deček je spet dobil rdeča lica, oči polne veselja in sreče. Ozrla sem se naokoli in pogledovala ljudi, ki so se ponovno prebujali, njihove lupine so se zopet napolnile z radostjo in veseljem do življenja. Niso vedeli, kaj se jim je zgodilo. Z Luko sva stekla k njim in v en glas zavpila: »Izgubili ste vrednote, a midva sva jih pripeljala nazaj!« Luka mi je še šepnil v uho: »Ali veš, katera je moja najljubša vrednota poleg zdravja, solidarnosti in veselja?« Začudeno sem ga pogledala in zmajala z glavo. Na glas je zavpil: »Ti, moja prijateljica!« Začutila sem hlad na obrazu in odprla oči. Nad mano je bila moja mačka Pika in mijavkala, saj je bila lačna. Vprašala sem se: »Ali so bile to samo sanje?« Pogledala sem svojo roko in videla vprašanja, ki sem jih zastavila mlademu paru. Nasmehnila sem se in si rekla: »Mogoče pa le niso bile samo sanje ...« ENEJA ŠOSTER, 9. C