V januarju 2020 sem mimogrede kdaj slišala za Vuhan na Kitajskem in za bolezen, ki razhaja tam. Neki kovid…Nisem se obremenjevala, saj je Kitajska na čisto drugi celini, daleč, daleč od nas.Ob koncu januarja smo šli z družino na smučanje v Avstrijo (BadKleinkirchheim). Najlepša zimska pravljica, kar sem jo videla...Naslednji teden sem se morala ponovno odpraviti v šolo, a se je čez čas zgodilo nekaj zelo nepričakovanega. Po smučanju sem bila še mesec in pol v šoli, nakar je prišel sodni dan. Na petek 13.(marca) so nam sporočili, da se šole zapirajo. Na začetku nisem morala verjeti svojim ušesom.Bila sem zaprepadena,a hkrati radovedna. Tako se je naposled začel prvi teden šole na daljavo. Vsa tehnika je nagajala in učitelji so se trudili po najboljših močeh. Potrebovali smo nekaj tednov, da smo se navadili tega prav posebnega dela. Meni so bili prvi tedni največja muka, kar jih je bilo. Zaradi vsakodnevnega gledanja v računalnik so me pekle oči, zaradi nepravilne drže me je bolel hrbet ter vrat in še bi lahko naštevalaizzive, s katerimi sem se takrat spopadala. Minil je en mesec, dva jaz pa sem v upanju pogledovala v številke okuženih ter si želela, da se končno že vrnemo nazaj v šolske klopi. A se to ni zgodilo niti teden po tem niti dva tedna po tem. Bila sem že popolnoma na tleh. Vsak naslednji dan je bil vedno hujši in hujši. Počutila sem se, kot da bi bila v zaporu. Nikamor nismo smeli iti, nisem se smela družiti s prijatelji. GROZA!Čez nekaj časa so se stvari začele pomirjati, zato smo spet lahko hodili na atletske treninge, kar mi je bilo v tistem času več kot odlično. Počutila sem se kot prerojeno. Kolikor časa sem leimela, sem preživela na treningih, saj sem se takrat počutila veliko bolje.Maja pa smo končno lahko šli nazaj v šolo. Končno! Bila sem navdušenanad dejstvom, da bo spet vse po starem, kljub nošenju mask. Tako je bilo za nekaj časa vse spet v najlepšem redu. Napočil je čas poletnih počitnic in odhod na morje. En teden pred odhodom sem že bila zelo napeta in komaj sem čakala, da se že odpravimo na zaslužen dopust. Ta presneta korona – malo je manjkalo, da ves načrt za to poletje splaval po vodi, saj so v Italiji številke obolelih le naraščale. Na srečo bolezen ni dosegla Rovinja (kamor hodimo na morje) in smo se lahko odpravili na počitnice. A te niso bile tako brezskrbne kot po navadi. Nenehno smo spremljali novice, saj nam je grozilo, da se bomo zaradi prevelikega števila okuženih na Hrvaškem morali predčasno vrniti domov. Imeli smo srečo, meje so zaprli približno štirinajst dni potem, ko smo se vrnili domov, a moj načrt, da bom šla na morje še s teto, je splaval po vodi. Septembra smo se osnovnošolci spet vračali v šolo z novim modnim dodatkom – maskami. Zares sem jih sovražila. Minil je slab mesec, ko smo dobili slabe novice. Sošolka je imela stik z obolelim s kovidom. Še isti dan smo morali iti domov, kar se mi je zdelo precej dobro, saj bi morali dobiti nazaj teste matematike😊. Od takrat imamo še vedno pouk na daljavo, nad čemer nisem niti malo navdušena. Večino časa je stresno. Tokrat pouk na daljavo poteka nekoliko drugače, saj imamo videokonference po urniku. Moram reči, da mi je to kar precej naporno. Ocene pridobivamo kar preko računalnika, kar znajo nekateri s pridom izkoristiti, ampak je to edina možna rešitev za zdaj. Upam, da se bomolahko januarja ponovno vrnili v stare šolske klopi.