Ceniti svobodo, ki jo imaš, Saj zanjo v resnici veliko daš.
Zame velik pomen ima šport, ki te nauči vse od poraza, do uživanja tort.
Zastavi si cilje, tako uspehov imel boš na obilje!
Ceni to kar imaš, saj tudi če se ne zavedaš S temi vrednotami v resnici si bogataš!
Mija Sagadin Pristovnik
POGUM NAŠEGA KAPLANA
Danes nas je pri maši ponovno presenetil Kaplan Martin Čedermac. Že ob samem prihodu v cerkev sem, in ne samo jaz, vsi smo začutili, da se nekaj dogaja. Stopil je na svojo mesto in nas nagovoril: »Predragi kristjani,« mu je nenadoma zamolklo prišlo iz grla. Cerkev je vzvalovila in bila presenečena kot še nikoli doslej. Namreč kaplan je spregovoril v slovenščini. Še dobro se nismo umirili, a je on začel govoriti naprej. V svojem govoru je bil prepričljiv in se zavzemal za nas Slovence, še predvsem pa za slovenski jezik. Med govorom nam je resno gledal v obraze in nam vlival upanje. Njegov govor je bil rahlo obarvan od narečja, da ga je lahko razumela sleherna duša. Takšnega govora še v svojem skromnem življenju nisem doživel. Videl sem, da ga je malo skrbelo, ali bomo sploh razumeli, kaj hoče povedati, a to sploh ni bilo vprašanje. Vsak faran v cerkvi je točno vedel, kaj je kaplanu ležalo na duši. Najbolj pa se me je dotaknilo vprašanje, ki ga je izrekel na sredini svojega govora, glasi se pa takole: »Kaj bi storili, če bi zahtevali od vas, da zapustite svojo rodno zemljo?« Vprašanje je bilo vrženo kot kamen. Ob njem so se ljudje zdrznili, vključno z menoj. Njegov govor je bil res navdihujoč. Govor je zaključil z mislijo. Nato je bilo slišati samo besedo: amen, ki je naznanila konec tega govora. Nato je ob šumenju cerkve pokleknil.
Oskar Petak, 9. c
HVALNICE HVALNICA NARAVI Hvala ti narava za prostrano pokrajino, ki gledamo jo vsak dan.
Hvala ti za zelene gozdove in prečudovite reke, ki prelivajo se mimo gora. Neja Leskovar, 9. c
HVALNICA DRUŽINI
Hvala družini, da stoji mi ob strani, da mi vse slabe dni polepša in strani spravi.
Hvala, da je tu, ko jo potrebujem in da jo lahko vedno z nasmehi in objemi obdarujem.
Tina Čurič, 9. c HVALNICA SLOVENIJI
Slovenija, to so tvoje lepote, imaš gozdove bogate, s krošnjami, ki segajo do neba.
Slovenija, to so tvoje lepote, bogati smo, saj pitno vodo imamo, čeprav se zanjo boriti moramo.
Slovenija, to so tvoje lepote, tu je Triglav krasan, tam potok izvira v skalovju hladan.
Eneja Šoster, 9. c
HVALNICA VRATOM
Kakšna lepota mi sobo krasi, večje lepote od vrat ni.
Daje zasebnost in mir, saj brani bratovski prepir.
A ko se vrata odpro, vsem živci gredo.
Res večje lepote od vrat ni, torej res priročno služijo mi.
Ana Iršič, 9. c
POGUM NAŠEGA KAPLANA
Bila sem v cerkvi pri kaplanu Martinu Čedermacu. Kar naenkrat nas je nagovoril s: »Predragi kristjani!« nato pa je bil nekaj časa tiho. Med nami je postala napetost in vsem so zasijale oči. Ponovno je spregovoril: »Dragi kristjani!« in nas vse gledal v obraze. Vprašal nas je, kaj bi mi storili, če bi od nas zahtevali, da bi morali zapustiti našo zemljo. Vsi smo se zdrznili in bili tiho. Tako tiho, da si nismo upali dihati. Vprašal nas je, če bi šli iskat pravico, odgovor se je dal razbrati iz naših oči. Ponovno nas je vprašal, kaj bi storili. Rekel je tudi, da bi si sami vzeli pravico. Vsi smo bili tiho in se čudili, ampak nihče od nas ni ugovarjal, saj je imel prav. Ponovno je vprašal: »Ali se ne bi s pestmi postavili v bran za svojo zemljo?«. Vsi smo bili tiho. Sama pri sebi sem si odgovarjala. Vedela sem, da bi po najboljših močeh poskušala ohraniti svojo zemljo. Vprašal nas je malo drugače: »Kaj boste storili zdaj, ko vam hočejo vzeti jezik?« Pogledala sem okrog in v marsikaterem očesu sem videla solze. Začutila sem solze tudi na svojem obrazu. Začutila sem tudi, da mi je moj oziroma naš jezik zelo pomemben. Imela sem občutek, da nam kaplan govori iz srca. Rekel nam je še: »Dragi duhovljani! Morda vam še zadnjič govorim s tega mesta.« Glas se mu je zatresel, jaz sem pa bila zelo začudena, saj nisem vedela, kaj bo rekel. Nadaljeval je: »Tukaj bo morda za dolgo utihnila molitev v vašem jeziku. Oklepajte se svojega jezika s prav tako ljubeznijo kot svoje zemlje!« Za na konec je rekel amen in pokleknil. Mi pa smo začeli šepetati drug z drugim.
Neja Leskovar, 9. c
MOJA DRUŽINA
Na zemlji je sreča. In to je moja družina. Tam so vsi obrazi zbrani in vsi so nasmejani.
Če mi včasih je hudo, me vsi tolažijo, rečejo mi brez skrbi, vse se lahko uredi.
Moji starši so moj navdih in ponosna sem na njih.
Mia Vidmar, 6. d
PISMO MARIJI Hamburg, 25. 11. 1905 Draga Marija! Vsako jutro se zbudim in se čudim, zakaj toliko ljudi prihaja z vlaki v to mesto. V to megleno, skoraj vedno deževno, umazano, starinsko, temno, že skoraj črno in povsem nenavadno nemško mesto. Vsako jutro več ljudi, od posameznikov do mater z otroki in celotnih družin. Vsi z isto željo. Oditi v Ameriko in zaživeti novo življenje, uresničiti svoje sanje, uspeti v življenju ali pa samo ponuditi otrokom boljše otroštvo. Vsi izgledajo negotovo, revno, utrujeni, a s kančkom upanja v srcu, da jim pa bo mogoče tam, v Novem svetu, uspelo. Vkrcajo se na velike ladje, ki jih po reki Labi čez Atlantik odpeljejo tja. A jih povsem ne razumem. Zakaj želijo iti? Kaj jim manjka tukaj? Zakaj se želijo seliti? Iti nekam na novo, biti novinec in ne poznati ljudi niti okolja, a vseeno upati na boljše življenje, na nekaj že skoraj neuresničljivega, a obenem tako privlačnega. No, to je nekaj pogumnega. Živeti v razkošni vili, nikoli ni treba misliti, kaj šele biti v skrbeh, da se moreš preseliti in ali se boš finančno prebil skozi mesec. Vse te stvari so mi tako samoumevne, a nekaterim tako tuje. Vsak dan jih z večjo žalostjo v srcu opazujem. Zakaj ne moremo vsi ljudje imeti enakih pogojev? Pa ne živeti v srebrni palači s služabniki, pač pa v topli hiši, kateri lahko rečeš dom, brez skrbi glede finančnega prebijanja skozi mesec, brez skrbi, kaj bodo starši dali na mizo, če sploh bodo kaj. Zakaj mora biti ta svet tako krut? Vsi si zaslužijo priložnost v življenju, a ne da bi se zaradi tega morali pod prisilo seliti nekam čisto na novo. Zakaj ljudje iščejo stvari drugje, če jih imajo, dobijo tukaj? Občutek imam, da moreš biti že zelo obupan, če se odločiš iti tja v Novi svet. Kjer vem, obljubljajo uspeh, slavo in bogastvo. Vsi slepo verjamejo temu, a le redko kdo se res zaveda, da temu morda ne bo tako in da bo enako, če ne še huje kot tu. Kako resnično moreš nekoga ljubiti, da se preseliš na ono stran Atlantika? Vsak dan z večjim spoštovanjem opazujem te ljudi, ki imajo še ta majhen kanček želje po uspehu v srcu in se zavedam, kako srečna sem lahko, da imam takšno življenje. Še ti pišem … Nina Nina Čurič, 9. c Hamburg, 5. 5. 1905 Draga Zofka!
Pišem ti, da ti povem, kako slabo je tukaj. Že tri dni nisem odšla iz hiše, saj ne vem, kam naj stopim. Ulice so tako napolnjene z ljudmi in tista umazanija, ki je povsod, kamor koli pogledaš. Na obrazih teh ljudi se vidi nestrpnost, prestrašenost in utrujenost. Smilijo se mi otroci, ki večkrat izgubijo starše. Kako rada bi jim pomagala, a ne vem kako. Moj mož mi ne pusti, da bi jih finančno podprla, češ potrata denarja. Kako sem jezna na njega, vendar mu ne morem ugovarjati, še vedno smo podrejene moškim. Hudo mi je za te ljudi, ki ne vedo, da jih tam čaka še slabše. Obljubljajo jim tako dobre stvari, da me sili kar na bruhanje, ko jih poslušam. Vesela sem, da imam vse, kar potrebujem. Pogrešam pa stari dobri Hamburg, v katerem sem odraščala.
Obišči me kaj! Ana
Ana Iršič, 9. c
PRIJATELJSTVO
Kaj sploh je prijateljstvo? To je odnos med ljudmi, ki si niso v sorodu, tudi ti, ki niso partnerji. Ta vrednota je več komu najpomembnejša, poleg družine. To so osebe, ki se zelo dobro razumejo in se imajo radi. Prijateljstvo je nekaj zares posebnega, kar mislim, da vsak potrebuje v svojem življenju. Prijatelji so z nami zato, da se skupaj zabavamo, si pomagamo in se imamo radi. Življenje brez prijateljstva si ne znam predstavljati. Spoznaš veliko ljudi, ampak nekateri ti čez čas pomenijo nekaj več. Nekateri so prav posebni prijatelji, ki počnejo prav vse skupaj, si lahko vse povejo in si vedno stojijo ob strani. To, je bolj tesno prijateljstvo, ki nam pomeni zelo veliko. Te osebe te spravijo v smeh, in se smejimo skupaj do joka, ko smo žalostni so nam pripravljeni pomagati in celo jokati skupaj z nami. Ko si že čisto na tleh in misliš, da ni več druge poti, ti prijatelji pomagajo najti novo pot in te spodbujajo ter pomagajo. Včasih celo mislimo isto kot prijatelji, rečemo isto stvar na enkrat in celo vemo, kaj mislijo, brez, da bi nam povedali. Skupaj smo vsepovsod in se pogovarjamo ves čas. Za te prijatelje, smo pripravljeni narediti vse. Tudi, če nas kličejo ponoči, se bomo oglasili in jim prisluhnili. Če se nam bodo pojavili pred vrati sredi noči, jih bomo lepo sprejeli in jim pomagali. Ta oseba te naredi boljšega in te postavi na noge tudi v najhujši situaciji, ki jo preživljamo. Ampak vsa prijateljstva na žalost niso tako lepa in zabavna. Tudi, če se oseba druži s tabo in se skupaj zabavata, še ne pomeni, da je to pravo prijateljstvo. Nekateri te samo izkoriščajo, se ti lažejo, so zahrbtni, ti kradejo, se s tabo družijo samo zato, ker imaš veliko denarja... Na žalost, se dogajajo tudi takšne situacije, da se dogaja nasilje med prijatelji. Res ni lepo, ko izveš, da je tvoj prijatelj takšen, saj se je tebi zdel čisto v redu, ker se ti je predstavil v drugačni luči, kot pa je v resnici. Če se ti to zgodi, zagotovo ni prijetno in si žalosten. Ampak očitno ta oseba ni bila namenjena tebi, zato moraš razmišljati samo pozitivno in na koncu boš našel drugo osebo, in se bo razvilo čudovito prijateljstvo. Meni se zdi zelo pomembno, da imaš v življenju pravega prijatelja, ki ti celo pot stoji ob strani. Da nisi celo življenje sam, brez osebe, ki ti lahko polepša življenje na zabaven način. Zelo lepo mi je, ko vidim kako se družijo skupaj tudi ljudje, ki so bele in črne polti. Saj zdaj je takšen čas, da se dogaja veliko nasilij nad temno poltimi ljudmi, saj se veliko ljudem zdi, da niso enakovredni. Zato mi je zelo lepo, ko vidim takšne osebe skupaj, saj prijateljstvo je neomejeno. Prijatelja ne izbiraš po tem, kako zgleda, torej se ne obremenjujemo, če je naš prijatelj temne polti, bolj suh... Saj je najbolj pomembno, kakšna je oseba po srcu in kakšen ima karakter. Neja Leskovar, 9. c
PROTESTANTSKE KNJIGE GORIJO
Piše se leto 1600. Stojim na sredini trga v Ljubljani in gledam, kako gorijo knjige. Knjige, ki so jih v teh letih napisali protestantski pisci. Vse to je del načrta krščanske cerkve, ki počasi pridobiva moč, ki jo je v prejšnjih letih izgubila, jaz pa lahko le stojim in gledam, kako pred menoj gorijo knjige. Jaz sem: priča sežiga knjig med letoma 1600 in 1601 na Slovenskem. Danes zvečer sem se odločil, da bom odšel na sprehod po Ljubljani. Po vsem tem, kar se trenutno dogaja, si je potrebno zbistriti glavo in se zbrati. Približujem se glavnemu trgu, nakar zagledam oranžno svetlobo. Hitro stečem in ko prispem zagledam ogenj. Zbistrim svoje misli in opazim, da je ta ogenj nadzorovan. Stopim bliže, da si ogledam, kaj se zares dogaja. Med hojo razmišljam, »ali je to vaja, mogoče predstava ali pa sežig odpadkov …«. Preden sem uspel narediti tri korake, me je ustavila visoka črna postava. Izkazalo se je, da je vojak. Izgledal je močan, zato sem se odločil, da mu ni pametno ugovarjati. Stopim dva koraka nazaj, se naslonim na steno in čakam, kaj se bo zgodilo. Medtem opazim, da se mi je pridružilo kar nekaj ljudi. Verjetno jih zanima isto kot mene. Razgledam se naokoli in opazim, da so vojaki k ognju pripeljali voz poln stvari, prekritih z rdečim pregrinjalom. Tišino kmalu prekine duhovnik. »Danes smo se zbrali tukaj, da bomo sežgali te knjige in enkrat za vselej končali protestantizem«, pove glasno z globokim glasom. Jaz pa ne morem verjeti svojim ušesom. Po kratkem premoru vojak razgrne voz. Izkaže se, da je bil poln knjig, napisanih v času protestantizma. Nato zaslišim duhovnikov glas, kako ukaže ljudem, naj primejo knjigo in jo zalučajo v ogenj. Že naslednji trenutek letijo knjige po zraku naravnost v ogenj. Ves obupan se sesedem na tla. Ima me, da bi se zjokal, a za uglednega človeka, kot sem jaz, se to ne spodobi. Ampak ali je sedaj to sploh pomembno? Knjige gorijo in jaz se zavedam, da ponovnega množičnega tiska ne bom doživel. Oskar Petak, 9. c
RAZDRTO PRIJATELJSTVO
Bil je lep sončen dan na otoku Rabu. S Paulino in Galo smo šle na plažo. Voda je bila kar mrzla, saj je bila ura 7:30 zjutraj, zato smo se dogovorile, da gremo v vodo počasi in se ne špricamo. Ampak Paulina, ki je včasih hudiček v smešnem smislu in ji nihče ne zameri, se je odločila, da na ju bo začela obmetavati s peskom. Takoj ko nama je Paulina namerila prvo pošiljko peska v lase, sva se z Galo razjezili in ji vrnili. Tudi njej ni bilo ravno všeč, da sva ji to naredili, razjezila se je in naju močno pošpricala. Stali sva približno dva metra stran od nje, veliko vode sva dobili v obraz. Paulina je bila jezna in hitro je stekla s plaže po stopnicah do apartmajev. Midve sva se pa odločili, da bova še malo v vodi. Čez kakšne pol ure sva z Galo odšli do apartmajev, tam je vsa jezna Paulina vzela brisačo, šla na plažo tako hitro in blizu naju, da je Galo skoraj podrla. Zgoraj so naju seveda zasliševali starši, ni bilo prijetno, ko mu pa je, da ga starši sprašujejo, kaj se je zgodilo. Mislim si : ,,Halo, kako pa naj jaz to vem, saj ne vidim v njeno glavo, da bi vedela s čim sem se ji zamerila!'' Medtem pa je Paulina spodaj na plaži kopala veliko luknjo, da bo ena izmed naju padlo v njo. Z Galo sva po kosilu odšli na plažo. Obe sva videli luknjo in sva v en glas rekli: ,,Le kdo bi lahko skopal luknjo tukaj?!'' Spogledali sva se in rekli: ,,Kdo drug kot Paulina!'' Obrnili sva se in jo videli na plaži, šli sva do nje in rekli: ,,Paulina, kaj če bi raje nehale in si oprostile, preden se katera še resno poškoduje? Paulina se je obotavljala in nato rekla: ,,Prav, ampak lahko še eno potegavščino skupaj pripravimo mlajšim sestricam?'' Odgovorili sva ji: ,,Seveda, naj se tudi one malo sprejo, da bodo videle, kako morajo ceniti prave prijatelje.'' Na koncu se je vse končalo super in sestricam ter ostalim prijateljem, ki so bili z nami na morju, smo še podtaknile kakšno potegavščino.
* V ZGODBI JE SAMO NEKAJ RESNIČNIH DOGODKOV!
Johana Unuk, 6. d
ŠOLARSKA Od osmih do ene ali celo do pol dveh, ko le prideš domov, imaš solze v očeh.
Po pouku pa še domača naloga, učenje in delo, ah, ko vse to le bilo bi veselo.
Potem bi rad imel še prosti čas, a ko to željo izraziš, se ti smeji cela vas.
Nazadnje še grem ven brcat žogo po cesti, ura naenkrat odbije osem in pozabil sem jesti.
Nazadnje lahko le še padem v posteljo, a se spomnim, da je šola oh, ko me le več ne bi bilo!
Tina Čurič, 9. c
URŠKA V PODVODNEM SVETU
Urška se je zbudila v ogromnem podvodnem gradu. Nosila je masko iz alg, ki ji je omogočala, da je dihala pod vodo. Urška se je vstala z ogromne postelje, ki je bila v obliki školjke. Postlana je bila s posteljnino, stkano iz morske trave. Nosila je turkizno svileno obleko, ki je bila tako dolga, da jo je pod vodo vlekla za seboj. Ko so se njene oči prilagodile na vodo je odšla iz sobe, kjer se je zbudila in na drugi strani velikih, težkih vrat je bila dolga miza, za katero je sedel povodni mož in jo čakal. Miza je bila polna morske hrane, kot so ribe, morski sadeži in posušena morska trava. Povodni mož ji je rekel, naj se usede in imela sta večerjo. Urška je med pogovorom z njim pozabila, da sta pod vodo. Po večerji sta odšla na prečudoviti podvodni vrt, ki je izgledal kot majhen koralni greben. Bil je poln pisanih alg in skal, ki so bile dom veliko podvodnim bitij. Na koncu vrta je bilo prečudovito drevo, ki je imelo kristalne liste, ki so bili še čistejši kot voda okrog njega. Pod drevesom je bil zračni mehurček, kjer je lahko Urška dihala kot na površju. Urška je preživljala večina svojega dneva z opazovanjem vseh različnih morskih bitij, ki so živela na vrtu. Urška je ta bitja risala in o njih pisala zgodbe in pesmi. V svoji knjigi je poimenovala vsa različna bitja, ki jih je videla. Vsak večer sta se pri večerji s povodnim možem pogovarjala o novih bitjih, ki jih je opisala. Povodnemu možu ni bilo všeč, da je Urška večina svojega dneva preživljala pod tistim drevesom, zato je njegovemu služabniku ukazal, naj ga ponoči poseka. Ko se je Urška zjutraj zbudila, sta drevo in njena knjiga o vodnih bitjih izginila. Povodni mož se je delal presenečenega, kot da ne bi vedel, kaj se je zgodilo. Čez nekaj tednov je Urška že skoraj pozabila na drevo, ko je v prepadu za vrtom opazila nekaj svetlečega. Odplavala je na dno prepada, kjer je videla drevo, ki je bilo posekano. Tam je našla tudi njen dnevnik. Žalostna je sedela na tleh in se spraševala, kdo bi naredil kaj takšnega. Do nje so priplavala bitja, ki jih je preučevala. Povedala so ji, kaj je naredil povodni mož. Urška je bila zelo jezna, zato je poskusila pobegniti, a ko je skoraj priplavala na površje, se je zaletela v nekakšno nevidno polje. Padla je na dno reke in vodna bitja so ji povedla, da lahko to polje uniči le, če pride v sobo od povodnega moža in najde njegov meč. Ponoči se je Urška poizkusila pretihotapiti v njegovo sobo, a jo je zalotil njegov služabnik. Urška ga je zvezala in ga zaprla v omaro. Na njegovem pasu je videla nekakšen ključ. Vzela ga je in se pritihotapila do sobe od povodnega moža. Vrata so bila zaklenjena, a na srečo jih je odklenil ključ, ki ga je ukradla služabniku. Urška je vstopila v sobo povodnega moža, ki je spal. Na polici nad njegovo posteljo je bil razstavljen svetleč meč. Urška je potrebovala načrt, da ga ne zbudi. V sobo je ob tistem trenutku priplavala majhna ribica, ki je Urški dala napoj, ki je povodnega moža paraliziral. Urška je pohitela do meča in ga ukradla iz police ter zbežala iz sobe. Ko je Urška prišla na vrt, je začela plavati do vrha. Ko je priplavala na vrh, so jo tam čakala vsa vodna bitja, ki so se prišla poslovit. Urška je z mečem prebila ščit ter omedlela. Ko se je zbudila, je sedela na istem stolu, ter na istem plesu, kjer sta se s povodnim možem spoznala. Bilo je, kot da se ni nič zgodilo. Nihče, niti Urška, se nikoli več ni spomnil, kaj se je zgodilo na tistem plesu ali v podvodni palači. Urška je do konca življenja živela osamljena, saj je zavrnila vsakega moškega v upanju, da najde lepšega. Rene Guntner, 8. c
URŠKA V PODVODNEM SVETU Zbudila sem se s spominom na čudne sanje. Sanjala sem, da sem bila na plesu, spoznala tipa, s katerim sem plesala kot nora, potem pa sva se odpeljala na njegovem motorju. Pogledala sem okrog sebe in opazila, da nisem doma, ampak v tuji palači, ki jo obdaja voda. In naenkrat sem se spomnila, da nisem sanjala. Počasi sem se razgledala po sobi, v kateri sem spala. Bila je zelo čudna. Močne zelene in modre barve, okrašena s školjkami in morsko travo. Odpravila sem se še naprej po palači. V eni sobi je za ogromno mizo sedel on - tip, s katerim sem včeraj plesala, le da je bil prekrit z luskami in med prsti je imel plavalno kožico. Nagravžno! Vprašala sem ga: »Zakaj izgledaš tako in kje sva? « »Sva v moji podvodni palači, tako pa izgledam, ker sem povodni mož. Po mojem se sprašuješ, zakaj sem te pripeljal sem. No, pripeljal sem te zato, ker si prevzetna in preponosna. Tukaj se boš naučila biti boljša. Morala boš čistiti in kuhati ter skrbeti še za koga drugega kot pa samo sebe. Tukaj imaš list, na katerem piše kje in kdaj boš morala kaj narediti. Če tega ne boš naredila, ne boš smela nikdar iti ven iz palače. Zdaj pa odidi v sobo 210 in tam počakaj na svoje prvo opravilo!«. Bila sem čisto zaprepadena. V tistem trenutku nisem mogla čisto nič odgovoriti, zato sem vzela list in se odpravila v sobo 210. Ko sem jo končno našla in vstopila, sem v sobi zagledala še kakšnih pet drugih deklet. Bila sem presenečena, saj sem mislila, da sva bila v palači samo midva. Ena izmed njih se mi je predstavila. »Zdravo! Sem Alica, in ti si?« me je vprašala. Odgovorila sem: »Jaz sem Urška. Kdo pa ste ve?« »Smo vse druge, za katere je povodni mož mislil, da smo prevzetne. Sklepam, da je pri tebi enako,« je povedala. Vprašala sem jo: »Ali morate tudi ve opravljati ta brezvezna gospodinjska dela? Zato, ker to je butasto. Jaz že ne bom delala za njega!« »Se čisto strinjam,« mi je odgovorila. »A potem na žalost ne moremo iz sobe, če ne naredimo opravila.« »Aha, no potem pa se bomo o tem zmenile, ko se vrnem, saj moram iti opravit moje prvo opravilo. Čav.« Za moje prvo opravilo sem morala skuhati večerjo in še pred tem počistiti vsa stranišča v palači in verjemite mi, ko vam povem, da jih je bilo kakih 10 ali 11. Po večerji smo se dekleta odpravila nazaj v našo sobo. Malo smo se še pogovarjale, potem pa odšle spat. Naslednjih par dni smo delale kot nore. Zato smo se določile, da bomo s skupnimi močmi zbežale. Odpravile smo se ponoči, ker je povodni mož spal kot top. Ugotovile smo, da je zelo neumen, saj ima v palači zelo slabo varovanje. Sploh se nisem čudila za tipa. Misli, da lahko kar ugrabi punce in jih prisili delati? Pa kaj še! Enkrat smo ga skoraj prebudile, saj se je zaradi močnih vodnih tokov zunaj hiše prevrnila vaza. No, kot pa sem rekla, spi kot top, tako da ni bilo problema. Čeprav smo s težavo priplavale na površje, nam je uspelo. Še poslovile smo se in si obljubile, da se dobimo na kakšni pijači. Zdaj mi je čisto vseeno, kaj si drugi mislijo, sploh pa, kaj si on misli. Jaz živim tako, kot sama hočem.
Neža Vehovar, 8. c
Vrednote pri živalih
Bila je topla pisana jesen, ko so v gozdu vse živali hitele, in si nabirale zaloge za zimo. Veveričke so veselo kramljale, medtem ko so si podajale lešnike in jih zbirale na kup v duplini, ježki so hitro tekali od najbližje hruške na robu gozda in veselo odnašali sočne sadeže nazaj v njihova prebivališča, lisičke pa so se razposajeno igrale, kotalile in delale prevale. Na jasi sredi gozda je bilo še najživahneje. Tam so bili razposajeni mladički, ki so se igrali. Iznenada majhen radoveden zajček vpraša srnjačka:˝Kaj so to vrednote?˝ Bambi ga začudeno pogleda in reče:˝Ne vem. Pojdiva vprašat mojo mamo, ona zagotovo ve.˝ In sta šla. Mama srna ravno nabira zaloge, ko jo najdeta. ˝Mami, kaj so to vrednote?˝ jo vpraša srnjaček. Srna nekaj časa premišljuje, nato pa odgovori:˝Vrednote so za vsakogar drugačne. Moja vrednota je na primer, da si ti varen, sit in zdrav.˝ Mladička se spogledata, poslovita od srne in odideta nazaj proti jasi. ˝Nisem prepričan če razumem, kaj nama je hotela povedati,˝ reče zajček. Bambi ga pogleda in reče:˝Tudi jaz ne. Rekla je, de so vrednote za vsakogar drugačne. Pojdiva vprašat še koga drugega.˝ Odpravita se poiskat starega medveda, ki si ravno pripravlja mehko posteljo, v kateri bo spal zimsko spanje. ˝Dober dan, gospod medved,˝ ga pozdravita. ˝Dober dan otroka, kaj pa je vaju prineslo sem?˝ ˝Prišla sva vas vprašat, kaj so za vas vrednote,˝ odvrne zajček. ˝Vrednote? Hmm. Za mene je vrednota, da lahko spim zimsko spanje, brez da bi me kdo motil,˝ reče. Zahvalita se mu za čas in se odpravita naprej proti mišji družinici, ki si nabira hrano. Mama miš ju že od daleč opazi in ju pozdravi:˝Dober dan, kaj pa vidva počneta tukaj?˝ ˝Prišla sva vas vprašat, kaj so za vas vrednote,˝ odvrneta. ˝Za mene je vrednota, da se lahko cele dneve igram,˝ reče mala miška. ˝Za mene pa so vrednota prijatelji, s katerimi se igram,˝ reče druga miška. ˝Za mene pa je vrednota družina,˝ reče mama miš. ˝Za mene pa to, da se vsi razumemo in smo prijazni drug z drugim,˝ še nazadnje reče oče miš. Mladička nato pot odnese še mimo lisičjega brloga, pred katerim se kotalijo mlade lisičke. ˝Zdravo, se prideta igrati z nami?˝ rečejo. ˝Ne moreva, imava pomembno nalogo,˝ odvrneta. ˝Kakšno nalogo?˝ ˝Raziskujeva, kaj za koga pomenijo vrednote,˝ reče srnjak. ˝Za mene je vrednota, da lahko na kmetiji ukradem kokoš in me ne ustrelijo,˝ reče mama lisica. Zajček se živčno prestopi in zašepeta srnjačku na uho:˝Greva hitro stran od tod, preden naju požre.˝ Srnjaček pokima in hitro stečeta vstran. Ko prispeta nazaj na jaso, je že čas za večerjo, zato se poslovita in odideta vsak proti svojemu domu. Mama zajklja po obroku pospravi mizo in vpraša zajčka:˝Kaj zanimivega pa si počel danes?˝ ˝S srnjačkom naju je zanimalo, kaj so to vrednote,˝ reče. ˝In kaj sta ugotovila?˝ vpraša. Zajček malo pomisli in reče:˝Nisem povsem prepričan. Vsi imamo različne vrednote. Mislim, da so to stvari, ki nam pomenijo največ. Srni je na primer vrednota, da je srnjaček v redu, medvedu je vrednota, da ga nihče ne moti med zimskim spanjem, miškam so vrednote igra, prijatelji, družina in dobri medsebojni odnosi, lisici pa, da ostane živa po kraji v kokošnjaku.˝ ˝Kaj pa je za tebe vrednota mama?˝ Reče ko se uleže v toplo, mehko posteljo in ga mama pokrije z odejo. ˝Zame si vrednota ti,˝ reče nato pa zaspita v toplem in varnem objemu.
Zarja Juhart, 9. c
ZDRAVILO Nekega dne desno od smreke na Pohorju, sta živela dobra prijatelja Cene in Joža. Naj vam ju malo predstavim, Joža je bil preprost kmečki fant, Cene pa je bil iz Ljubljane a sta mu starša umrla in sedaj živi na Pohorju pri teti Magdi. Tako se je nekega dne zgodila velika nesreča ko sta pasla koze: Joža: (kar po domače) Kak si ke Cene, že dugo se nisma vidla. Cene: (začudeno)Po slovensko prosim. Joža: Kako si kaj? Cene: Pa vredu, ejga, kako pa ti? Joža: Jaz pa nisem tak vreji, ker sem v kravjeka stopo. Cene: (posmehujoče) Kaj pa si delal da ga nisi videl? Joža: Pa eno lepo sem na drugem traunki glejal Cene: (se smeji) Jože: Ka se režiš ko se bo tebi isto zgodlo Pride mimo Majolka (punca ki jo je prej gledal Jože) Cene: (buli v Majolko) pa nisi zastonj stopil v kravji iztrebek Joža: Se zavedam Medtem noben od njiju ni opazil, da neka koza žveči Cenetove hlače. Čez nekaj trenutkov so Cenetu hlače padle na tla, in to ravno v trenutku ko je hotel pozdraviti Majolko Majolka: (se na glas zasmeji in reče) Boš moral k mami domov da ti zašije hlače Cene: (se spomni da mu je mama umrla in žalostno steče k teti) Majolka: Kaj pa mu je? Joža: Starše je zgubil v prometni nesreči. Majolka: (žalostno) Ups, nisem vedela, more biti težko brez staršev Joža: Jes sn tuji naredo isto napako ko sn ga prvič spoznal Majolka: No morem it kosilo jejst, adijo Joža: Ajde! Naslednji dan se prijatelja spet srečata, ko začneta pasti koze Joža: Ka si ke bulši dans? Cene: Ja, pa bo. Pristopi do njiju Jožetov oče Tona in ju vpraša če hočeta slišati zgodbo, saj nima nič bolj pametnega za početi. Jože in Cene: (v en glas vzklikneta) seveda! Tona: No prav, nekoč je živela pohorska čarovnica poznala je vse uroke sveta tudi zdravilne, saj je bila nekoč zdravilka. Ampak ker so jo izgnali iz vasi je bila jezna in začela samo škodovati ljudem. Ugrabljala je otroke in jih jedla za večerjo... Tako je oče še dober čas pripovedoval, na kar ga je poklicala Jožetova mama Fefka Fefka: Tona takoj na večerjo drugače bo mrzla! Tona: (z sklonjeno glavo gre na večerjo in reče še Jožetu) Pridi takoj ko koze spraviš v hlev Joža: Ja, dobro te Joža in Cene se ozreta na okoli, da bi našla koze a jih ni bilo nikjer. Začela sta jih klicati po imenih. Joža in Cene: (vpijeta) Miša! Linda! Pupa! Roza!!!!!! A sledi ni bilo o nobeni, za to sta se odpravila na bližnji hrib da bi imela lepši razgled na dolino. Od tam sta videla da se v grmičevju na koncu doline nekaj premika. Joža: Glej cene neka se tam miglejo ovi grmi. Cene: Pa res. Joža: Hitro laufaj da ne bojo všle! Ko sta tako tekala do grmov je Ceneta spodneslo na Kravjem iztrebku. Cene: Auuuuuuuuuu te krave ka morajo vsepovsod puščat pasti. Joža: ( se najprej smeji potem pa se zresni in zažvižga) Miško pridi pomagat Cenetu! Miško se je hitro pognal in pomagal Cenetu hoditi. Nato so prišli v gozd in tam ni bilo nobenih koz le zaslišali so smeh, ki je prihajal iz grma za njimi. Cene: ( se obrne in zakriči kot punčka) Aaaaaaaaaaaaaaa čarovnica!!!! Čarovnica Suzi: ne bojta se vem kje so vajine koze Joža: ( prestrašeno) K k k kaj s s s ste j j j jih u u ukradli? Suzi: Kje pa saj nisem zlobna niti čarovnica nisem sem samo stara gospa ki zna zdraviti in nima prijateljev in bi rada družbo. Jože: Potem pa imam en predlog za vas. Kaj če nama pokažete kje so koze in v zameno za to lahko bivate pri nas na vasi. Suzi: To bi bilo odlično, no pa kar pojdimo do moje hiše po koze Jože in Cene sta veselo poskakovala, stara gospa pa je bila tako vesela da je vse skrivne recepte zdravil delila z vaščani. Tako niso nikoli umrli saj so poznali zdravilo tudi zato. Blaž Pipenbaher in Anže Pristovnik, 8. c
ZGODBE IZ DOMAČE UČILNICE VRNILI SMO SE NAZAJ V ŠOLO 22. 2. 2021 je končno napočil težko pričakovani dan. Po več kot 4 mesecih zastrašujočega gledanja v ekran smo ponovno zasedli stare šolske klopi.Ura je bila tik pred tem, da bi se obrnila na 8.20, ko sem jaz urno tekla do šole. Vsa zasopihana sem si nadela masko ter pred šolo iskala svoj razred. Srce mi je bilo sto na uro, jaz pa nisem vedela, kaj naj naredim. Nikjer ni bilo nobenega sošolca ali sošolke. Rekla sem si:»Očitno so že odšli v učilnico.« Kot vlak, ki bo vsak čas iztiril iz tračnic, sem ponovno odbrzela do vrat šole. Pred vhodom sem si hitro razkužila roke, bunda in čevlji pa so odleteli v omarico. Vsa na trnih sem se odpravljala proti našemu razredu. Ko sem na vratih zagledala številko 9.c, sem še malo oklevala,a naposled le stopila v razred. Hitro sem pozdravila in nekoliko v zadregi opravičila zamudo. Usedla sem se na svoje mesto in začela klepetati o tem in onem. Ura je minila kot bi mignil. Mislim, da nihče ni vedel, kaj razlaga učiteljica pred tablo, zato se je na koncu tudi ona vdala in sedla na stol. Malica je prišla kot bi mignil in tukaj sem začela pogrešati pouk na daljavo (kosila in malic v šoli ne maram preveč). Vse naslednje ure so se nadaljevale podobno kot prva.Vseeno pa ima pouk na daljavo nekaj prednosti… Zagotovo sem za učenje imela večji mir, kot ga imam v šoli. Šolska kosila se niso morala primerjati s tistimi doma. To pa so vse pozitivne lastnosti pouka na daljavo.Motilo pa me je to, da so nekateri s pridom izkoristili pouk na daljavo. Ko so bili vprašani, so imeli pomoč računalnika ali marsičesa drugega. Nadležno je bilo tudi, ko se kak učenec ni oglasil ali pa mu »ni delal« mikrofon. To pa se je ponavljalo iz ure v uro.Po mojem mnenju so se učitelji trudili po najboljših močeh, da nam razložijo snov in da nam pomagajo, če kaj ne bi razumeli. Količina dela se mi ni zdela preveč obširna, saj menim, da bi v šoli naredili še več.Ocenjevanje na daljavo je potekalo tako kot v šoli. Po mojem ni bilo veliko sprememb, razen te, da smo oceno pridobili prek računalnika. Še vedno sem mnenja, da bi bile ocene bolj realne, če bi bili v šoli.Res srčno upam, da ne bo več potrebno pouka izvajati na daljavo saj je v šoli mnogo bolje.
Enreja Šoster, 9. c
BASEN O VEVERICI
Prihajala je zima, veverica pa ni imela nič hrane. Hodila je od veverice do veverice in prosila ter govorila: »Imate kaj odvečne hrane?« Vse pa so ji pravile: »Kaj si pa drugim dajala, zase nimaš nič. Od mene pa tudi ne dobiš!« Veverica je jezna hodila okoli in prosila pa nič. Jezila se je sama nase in se spraševala, zakaj je dajala drugim. Kmalu je prišla do revne družine veveric. Na začetku ni hotela prositi za hrano, da ne bodo še oni brez hrane. Pa je le potrkala in rekla: »Zdravo, imate kaj odvečne hrane?« Druga veverica se je le nasmehnila ter jo sprejela v hišo in ji dala hrane. Veverica pa je vprašala: »Res lepo od vas, ampak zakaj ste me sprejeli, če še sami nimate skoraj nič?« Ona pa ji je odgovorila: »A se ne spomniš? Jeseni si nam dala hrane, še preveč! Veš, prijazno vedenje pelje k uspehu.«
Mia Erker, 7. a
MEDVED IN LISICA Bila sta medved in lisica, ki sta bila soseda. Vsak pa je živel v svoji hiški. Medvedova hiša je bila iz kamna, lisica pa je imela hišo iz snega in ledu. Njena hiška je bila prelepa in vsa okrašena. Vso zimo se je hvalila pred medvedom, kako lepo hiško ima, on pa tako grdo in pusto. Medved ni pokazal zanimanja za to, kar je govorila, saj je vedel, da ko bo prišla pomlad, bo že videla. Minevali so dnevi, tedni in za tedni meseci, prišla je jesen, ampak lisica še vedno ni popustila z njeno nesramnostjo. Medved pa je že komaj čakal, da bo nastopila topla pomlad. Jesen je minila in prišla je vesela pomlad. In kaj se je zgodilo? Lisičina hiška se je stalila zaradi toplega sonca. Lisica se je tedaj odpravila do medvedove hiške in potrkala: »Medved, medved, spusti me noter, saj vidiš, da se mi je hiška stalila in da nimam kam iti.« On pa ji je preprosto odgovoril: »Ne, ne bom, tako kot si si postlala, tako boš tudi spala.«
Anuša Oblonšek, 7. a
PRAVIČNA RAZDELITEV
Pred davnimi časi sta za devetimi gorami in devetimi vodami živela zajec in lisica. Bila sta najboljša prijatelja. Ko je prišla pomlad, sta se odločila, da gresta posejat zelenjavo in pšenico. Lisica je rekla zajcu: »Ti skoplji luknje, jaz pa grem po sadike.« Zajec je začel pridno kopati. Lisica je prišla nazaj z dvema sadikama, ko je zajec že končal s kopanjem. Lisica je ukazala zajcu: »Ti pojdi po ostale sadike, jaz pa jih bom dala v luknjo. Zajček je šel, lisica pa ni naredila nič. Ko so sadike zrastle in obrodile, je lisica spet poklicala zajca in rekla: »Zajec, oberi paradižnike, jaz grem v gozd po maline. Pa tudi poreži gnile liste.« Zajec je začel pridno delati in ko je končal, lisice še vedno ni bilo od nikoder. Tako je zajec začel deliti zelenjavo in sebi dal zelo velik kup, lisici pa le en paradižnik. Lisica se je vrnila komaj zvečer. Zajec jo je še vedno čakal in ko jo je videl, je kar poskočil. Vprašal jo je: »Kje si pa bila tako dolgo?« Lisica je odgovorila: »Brskala sem po celem gozdu, ampak nisem našla ničesar užitnega. Kaj si pa napravil z zelenjavo? Saj sva se zmenila, da dobiva enako!« Zajec pa se je usedel na svoj kup zelenjave in rekel: »Kdor ne dela, naj ne je!« Lia Kolar, 7. a
DOLGOČASNE BESEDE
Naše besede so zelo dolgočasne, če bi jih spremenili, bi bile čisto drugačne.
Imele bi smisel, bile bi zanimive, ne bi izgledale kot nadležne glive.
Beseda čebela ne zveni, petelin te zjutraj ne zbudi, race nikoli ne gagajo, samo nedolžno perilo zlagajo.
Torej je prišel čas, ko nam postane jasno, da bo naše življenje postalo bolj glasno.
Beseda čebzzzela zveni, kikirilin te zjutraj zbudi, gagace vsak dan gagajo, nič več perila ne zlagajo.
Ruby Pečnik, 6. c
NOVE BESEDE
Ker so stare besede bile dolgočasne, so nam nove besede postale jasne. Nismo imeli pojma, kaj so pomenile, dokler nam svojega pomena niso razkrile.
Sedaj vemo, kaj sporočajo nam, z igro, ki jo sama zaigram. Tako si predstavljamo, kaj pomenijo in jih povprašamo, kaj one o tem menijo.
V besedi potok ni vode, zato naredi nam veliko škode. Alpaka ne pljune te v obraz, kar na lepe čase spominja nas.
Beseda sonce ne sije, zato pride do velike polomije. V koledarju dan nikoli ni doma, ker bolj zanimiva je gora.
Sedaj pa je prišel čas, da stare besede odslovimo in skupaj nove naredimo. V besedi vodok je voda, sedaj vstran je odplavala škoda. Plunjaka te pljune v obraz, sedaj imaš vsaj en dokaz.
Beseda sijonce sije, vse polomije samo skrije. V dnevnikarju vsak dan je doma, sedaj pa je osamljena tista gora.
Ruby Pečnik, 6. c
PREBESEDIMO BESEDE
Zakaj avtomobil ne more biti brum mobil? Brum brum dela dneve in noči, dokler ne pride do peči.
Zvonec ding dong se oglaša kot naša teta Staša. Dingdongovec več smisla bi imel in bi v naši glavi ostal kot kakšen plevel.
Ptičica s prijetnim čivkom te zbudi in vpraša, ali to drži? Čivčica bi bolj držalo in bi se za vse večne čase obdržalo. Te besede boljše se mi zdijo, ker nas lažje pridobijo.
Katarina Vidmar, 6. c
PRAVA PESEM
Pesem je prava, ko se vanjo potopiš, ko z njo zaspiš in se z njo zbudiš. Z njo si sproščen, z njo ti dolgčas ne bo nikoli.
Zanjo se trudiš, zanjo bediš, ko idejo dobiš, se takoj razveseliš. V tvoje misli se pesem vseli, saj zanjo se boš trudil do konca noči.
A kaj če ti na koncu dneva ne uspe, kaj če te pesem potre? Kaj če pesem nikomur ne bo všeč? Tvoj strah je odveč, saj nekomu bo v srcu ostala in spomin nanjo bo pereč.
Nika Vukovič, 7. a
Pesem
Pesem, ki jo sliši vsak, tam, kjer ni potreben junak, da sliši jo cel svet, kateremu smisel je živet.
Pesem napisati ni greh, ta domišljija je v vseh ljudeh, si predstavljati svet brez domišljije, je isto kot da srce ne bije.
Pomen ni v prebranem, v tem srcu vdanem, če rad pesem imaš, ji največje darilo daš.
V pesmi piše to, da nič ni žalostno, če na besedo verjameš ji, že zdaj si srečen ti.
Sara Flajsinger, 7. A
POČITNICE Počitnice so se začele in na morje odhitele, v morju sedaj plavamo in se zabavamo.
Ko gremo na sladoled, nas vprašajo, koliko je 5×5, če narobe odgovorimo, v glavi poštevanko ponovimo.
Ko je mrzlo, gremo v prikolico spat, ko pa je toplo, pa se odpravimo na plažo igrat.
Zvečer na slastno večerjo odhitimo in vse prijatelje povabimo, po večerji še enkrat na plažo pritečemo in se v morje pomečemo.
Julija Bračič, 6. c
PRIJATELJSTVO
Prijateljstvo je sreča, ki cveti kot roža dehteča. Prijateljstvo je dar, na katerega ne pozabimo nikdar.
S prijateljem lahko deliš vse skrivnosti in z njim počneš vse norosti. Z njim sediš v isti klopi in on se nikdar ne zmoti.
Pravi prijatelj je vedno tam, kamor ne upaš sam. Prijatelj ti stoji ob strani in te pred težavami brani.
S prijeteljem se nič več težko ne zdi, saj takšnega človeka si vsakdo ob sebi želi.
Naja Papotnik, 8. a
TEMNE MISLI
Zakaj vsako noč, preden zaspim, pri sebi iščem mir, ko s solzami v očeh strmim na prazen papir.
Zdaj te solze navzdol po mojem licu polzijo, čiste kot rosa se prelivajo v črnilo. Sprašujem se, kdaj me bo izučilo?
Vsakič, ko pogledam v ogledalo, vedno vidim isto. Ni veselja, ni nasmeha, kaj je torej tisto, kar ohranja ta občutek in daje mi moč, da vedno ostajam pokonci vsak večer, globoko v noč.
Tudi ko štejem zvezde, mi to ne pomaga zaspati, obujam slabe vse spomine, da podnevi ni treba mi jokati.
A vendarle, ko pride jutro, se novi dan spet začenja. Vem, to je nova stran, novo poglavje in začetek novega življenja.
Anika Vidmajer, 8. a
VREDNOTE
Lepo življenje živiš, če se veliko smejiš. Zato le smej se, da ti bo v življenju bolje.
Bogastvo ni zlato, srebro in bron, zato ne potrebuješ zlatih kron. Za bogastvo potrebuješ le veselje, zato pozabi na materialne želje.
Na svetu ni vsak srečen, zato poskrbi, da boš vsaj ti, pa tudi vsak ni oblečen, ker denarja nimajo vsi.
Če kdaj padeš v življenju, se nazaj poberi, vedno je druga pot, bodi srečen in nikoli ne obupaj, vase vedno zaupaj.
Lia Kolar, 7. a
ZDRAVJE
Zdravje je temelj vsakega živega človeka, poznamo ga že od praveka.
Zdravje ne pride samo, ampak z zdravo prehrano. Če dosti tečeš, se vsem boleznim odrečeš.
Včasih pa zdravje odhaja in bolezensko obdobje prihaja. Takrat vitamini prav pridejo, da vse bolezenske težave odidejo.
Velikokrat se ne zavedaš, kako veliko zdravje človeku pomeni, zato čim več časa športu in zdravi prehrani nameni.
Vanesa Brezner, 8. a
ZA RAČUNALNIKOM
Vsak dan za računalnikom sedimo in se redimo. Gledamo v ekrane in se učimo.
Ves čas smo v hiši zaprti, celi potrti tako kot slepi krti.
Po šoli domačo nalogo naredimo in vse podatke iz računalnika dobimo. Kosilo imamo tudi doma, nič več se nam ne da.
Na sprehod pohitimo, da čim več korakov naredimo. Nato pa večerjo pojemo in zaspimo.
Ruby Pečnik, 6. c
RAZMIŠLJANJE OSMOŠOLCEV O ŽIVLJENJU…
ŽIVLJENJE Življenje je kot nepopisan list, ob rojstvu je prazen in čist. Dan za dnem se obrača, včasih se boljša, včasih se slabša.
Življenje ima več poti, ki jih za vse počasi kroji. Ene poti so težje, druge lažje, druge pa so lahko prazne.
Ljudje v življenju pridejo in odidejo. Eni ostanejo, drugi pa novo pot začnejo. Za vse to razlog nekje tiči, včasih je skrit, drugič pa se nam v obraz smeji.
V življenju pademo ali trdno na nogah stojimo, pomembno je, da se poberemo in gremo naprej. Zmage pa se veselimo, nato pa nove cilje lovimo.
Alja Šega, 8. a
ŽIVLJENJE
Življenje lepo je, dokler kot temno sonce ne zaide. V življenju potrebnih je več stvari: družina, sorodniki in prijatelji.
V življenju moraš uživati, saj drugače čas začne prehitro minevati. Nikoli v življenju se ne smeš vdati, saj je le eno in ga moraš spoštovati.
V življenju je veliko stvari, ki jih je treba doživeti in z velikim veseljem še naprej v spominu imeti.
Ko pa življenje se konča, vedno veš, da nekdo še nate spomin ima.
Matija Smogavec, 8. a
ŽIVLJENJE
Življenje se nekje začne, raste, riše spomine. Življenje je vse, kar človek počne, vase zajame vse zmage, uspehe in opomine.
Življenja se ne da ustaviti, teče in teče kot voda v reki. Vedno se nekaj dogaja, včasih ti tudi kaj ponagaja.
Življenje je lepo, nikoli ne veš, kaj se bo še zgodilo, mogoče bo malo na rob zavilo ali pa se bo na hitro odvilo.
Pridejo tudi slabi časi, ko ti življenje pokaže zobe, ampak nič se ni treba bati, samo trdno na svoji poti moraš ostati.
Vanesa Brezner, 8. a
ŽIVLJENJE
Življenje se začne in konča, na žalost pa ni kot pravljica. Potem ko se rodimo, se celo življenje učimo.
Imamo družino, s katero se imamo »fino« in se igramo, dokler v sanjah ne končamo. Veselimo se otroških dni in lepih stvari.
Živimo pa na svetu, ki je tudi krut, zato še vedno obstaja revež, ki ni obut.
Ob lepih trenutkih se veselimo, ob žalostnih pa se jezimo. Okoli sveta pa se vrti čas, ki bo kmalu pogubil vse nas.
Smisel življenja je, da se učimo, razmišljamo in kaj novega naredimo. Prav je, da živimo v trenutku in se ob pravem času prepustimo občutku.
Ko se rodimo, je vse drugače, takrat nam še mama mora obleči hlače. Ko pa se življenje končuje, vse nesmiselno se izpolnjuje.
Maja Tramšek, 8. a
SINDBADOVA NOVA PUSTOLOVŠČINA Ko je Sindbad potoval na morju, je bil že zelo utrujen in nekje si je moral spočiti. Ladjo je zasidral na prvem pomolu, ki ga je našel. Mislil je, da bo prenočil kar na ladji, ampak ga je njegova radovednost odpeljala v dolino. V tej dolini ni našel nobene hiše, nobenega človeka, nobene trgovine. Ničesar drugega ni videl kot sadje. Bilo je ogromno sadja: sadno drevje, sadno grmičevje, nekateri sadeži pa so bili ogromni in rastli so kar iz tal. Bil je že zelo lačen, zato je ugriznil v ogromno jagodo. Ampak ni je mogel ugrizniti. Jagoda je naenkrat vstala, zrastle so ji noge, roke, oči in usta. Kar naenkrat so njene oči postale rdeče. Začela je hoditi proti njemu, nato pa je zbudila še ostalo sadje.
Sindbad je imel s seboj nahrbtnik. Iz njega je potegnil nož za rezanje sadja. Zabodel je vso ogromno sadje, ki ga je zbudila jagoda, le nje same ni mogel zabosti. Slišal je že ogromno zgodb o tem kraju in sadju, ko je potoval po različnih deželah. Slišal je, da moraš sadje, v katerega si na začetku ugriznil, tudi pojesti. Skočil je na jagodo in jo začel jesti. Jagoda pa je spregovorila: »Prosim, ne pojej me, mislila sem, da si eden tistih ljudi, ki nas razrežejo in prodajo.« Sindbad je imel dobro srce, zato jo je spustil. V zahvalo mu je dala ključ. Povedala mu je, da se z njim odklene predor, kjer bo našel čudovit zaklad. Le paziti mora na pasti, ki so na poti proti zakladu. Ko je nadaljeval pot, je stopil na tlakovec, ki ga sploh ni opazil. Sprožil je past. Začele so se dvigati rešetke, iz njih je skočil tiger. Sindbad je imel v nahrbtniku vrv. Zasukal jo je po zraku in jo vrgel v tigra. Ta se je ob stisku vrvi v vrat zadavil. Sindbad je mirno nadaljeval pot. Nato pa je zagledal zaklad. Le nekaj metrov ga je ločilo od zaklada. Ko ga je poskušal prijeti, se je pojavil pirat. Nato sta se začela boriti z noži. A pirat ni imel ključa. Ko je Sindbadu padel ključ iz žepa, se je pirat sklonil, da bi ga pobral. Takrat ga je Sindbad zabodel. Tako je zmagal v boju in dobil zaklad.
Ruby Pečnik, 6. c
Vile na Pohorju
Pred davnimi časi so na Pohorju živele vile. Bile so zelo prijazne, dobrodušne in rade so pomagale ljudem. Rade so se tudi igrale z otroki, deklicam pa so pletle različna oblačila. V dolge, skoraj do kolen dolge, svetle lase so si dajale rože, na sebi pa so imele belo oblekico, če so bile dobre volje in črno oblekico, če so bile slabe. Po navadi so imele le zajtrk in večerjo, ob kakšnih posebnih dneh pa tudi kosilo. Po dvajset vil je sedlo k veliki mizi, pogovarjale in smejale so se in skupaj jedle. Zelo rade so imele rože, zato so se skoraj vsak dan sprehodile do bližnjega travnika in nabrale rože. Na tem travniku je bil tudi majhen slap, kamor so se hodile kopat. Vile so sovražile onesnažen zrak, nekega dne pa je bližnja, prva tovarna izpustila veliko onesnaženih snovi v zrak. Vile so takoj morale zapustiti Pohorje, ampak ena vila je morala ostati, saj je morala čuvati travnik. Na travniku so bile čarobne rože, ki jih ljudje niso smeli utrgati, saj so predragocene, le vile so jih lahko. Kasneje so se zmenili, da bosta ostali dve vili, da bosta imeli družbo. Ostali sta najbolj zdravi in mladi vili, druge pa so Pohorje zapustile. Vili sta se zelo dobro razumeli. Minilo je že nekaj tednov in vili sta se imeli zelo fino. Nato pa kar naenkrat zagledata deklico, ki želi utrgati dragoceno rožo. Hitro prihitita do nje in jo ustavita. Vprašata jo, kaj dela tu. Deklica jima odgovori, da se večkrat sprehaja tu in ve, da so tu lepe rože ter da je želela eno nabrati za svojo bolno mamo, ki bo kmalu umrla. Vilama se deklica zasmili in povabita jo v njuno začasno hišico. Povesta ji, da so te rože čarobne in ker so v lasti vil, jih ne sme noben drug razen njih utrgati. Deklica z žalostnim obrazom reče, da bo morala potem na kakšen drug travnik po rožo. Vili sta vedeli, da nikjer razen tu ni tako lepih rož. Šle so nazaj na travnik in deklica si je izbrala rožo. Vili sta jo utrgali in šle so nazaj v hišo. Tam sta vili naredili čaj iz rož. Ker je bila roža čarobna, je imela tudi zdravilen učinek. Vili sta ji povedali to in rekli, naj da to svoji mami in ozdravela bo. Deklica se jima je zahvalila in takoj odhitela domov. Tudi vili sta bili srečni, saj je dober občutek, če nekomu pomagaš.
Linda Novak, 7. a
PISMO NA OTOKU
Dragi bralec! Neznan otok, 10. 5. 1415
Če bereš to pismo, sem sama na otoku, verjetno daleč stran od tebe. Takole se je začela moja pustolovščina na mojih poletnih počitnicah. Na Floridi sem bila s prijateljico, ki je imela poročni dan, jaz sem bila tam gostja. Poročila se je na lepi plaži, vse je bilo pripravljeno za njen dan, a je vso plažo zajela močna nevihta. Vsi so se skrili pod streho. Ko sem že skoraj dosegla roko moje prijateljice, se me je dotaknila voda in me je že zajela voda v velikem valu in sem se zbudila in zagledala ladjo. Začela sem mahati z rokami, kolikor sem lahko, a seveda me ta velika ladja ni mogla opaziti. Sama sem bila, na kilometre ni bilo videti ničesar. Držala sem se le deske, ki je padla z velike ladje. Prepustila sem se toku in z nogami sem se poganjala, dokler mimo ni prišel majhen čoln in me pobral. Izkazalo se je, da tudi oni že dolgo iščejo kopno. Na čolnu je bilo pet ljudi vključno z mano. Skupaj smo iskali kopno. Kmalu smo zagledali majhno pikico in hitro veslali do tja. Tam je bil velik, lep, pisan otok, seveda pa smo kmalu ugotovili ,da imamo zraven bolj malo stvari. To je bilo vse, kar smo imeli. A nam se je zdelo veliko. Hitro smo naredili tabor in se ustalili. Eden od naših sokrajanov na otoku je imel vžigalnik in smo zakurili ogenj. Potem sem pa napisala to pismo.
Adijo! Nika
Nika Vukovič, 7. a
PRINČEVO POTOVANJE
Za devetimi gorami in devetimi vodami je živel osamljen princ. Želel si je princeso. Nekega dne pa je sklenil, da jo bo šel poiskat. Spakiral je in se s konjem odpravil na pot. Ustavil se je v deželi z velikanskim gradom, a ta princesa je že našla svojo ljubezen. Jezdil je naprej. Zdaj je trajalo tri dni in tri noči, da je prijezdil do oddaljene glamurozne dežele. Za to deželo je bil hlapec. Prebivalci so bili zelo bogati, dvakrat bolj kot princ. Jezdil je naprej. Prijezdil je do prijetne vasice. Ampak tam sploh niso imeli gradu, niti princese! V tisti vasi je izvedel za prelepo princeso, ki živi na drugem koncu sveta. Jezdil je dvanajst dni in dvanajst noči, da je prišel do gradu. Odšel je do kralja in ga prosil za princesino roko. Nato je prišel drugi princ in ga prosil za princesino roko. Princesa je rekla, da bo vzela tistega, ki bo zmagal v boju. Naznanila je, da se bo jutri odvil dvoboj za njeno roko. Seveda je zmagal princ in s princeso sta odjahala. Na poti nazaj so princeso ugrabili razbojniki in jo odnesli k razbojniškemu gospodarju. Princ je vedel, kam je tolpa namenjena, ampak ukradli so mu konja. Bilo mu je čisto vseeno. V temačnem gozdu je srečal lisico, ki je dejala, da mu bo pomagala, če ji v zameno da majhno premoženje. Najprej pa sta zakurila ogenj in se odpravila spat. Lisica ga je pretentala. Zdaj ni imel več denarja. Vseeno je moral hoditi naprej. Prišel je do velikega prepada. Naenkrat pa ga je v vrat zadela puščica. Postal je omotičen in se zgrudil na tla. Ko se je zbudil, je poleg njega stal starejši moški in mu razložil, da tolpa dela za kraljičinega očeta. Princ je bil osupel. Skupaj sta jo šla iskat. Pešačila sta in prišla do gradu. Grad je bil zaprt in varovan s stražarji. Uspela jima je priti na drugo stran obzidja. Zdaj sta morala samo poiskati princeso in hitro pobegniti. Preoblekla sta se v služabnika in poiskala princeso. Ko sta jo našla, je starejši moški zaklical in prišel je kralj. Ves čas je delal zanj. Princ je izvlekel meč in se podal v boj z njim. Princ ga je zabodel in starejši moški je prijel princeso. Izkazalo se je, da je starejši moški bil princ, ki ga je premagal in v bistvu je kralj delal zanj. Grozil mu je, da bo ubil princeso. Spet se je podal v boj. Ko ga je starejši moški spravil na tla in ga hotel zabosti, se je prikazala lisica in ga ugriznila v nogo. Starejšega moškega sta spravila v najbolj globoko temnico. Čez tri dni sta se poročila in srečno živela do konca svojih dni.
Katarina Vidmar, 6. c
Zanimivo srečanje s Krpanom
Minilo je že veliko let od takrat, ko sem bila še mlajša. Zdaj sem bila že najstnica in spominjam se, da so mi starši v mlajših letih vsak večer brali zgodbo o Martinu Krpanu. To je bila moja najljubša pravljica in še zdaj je.
Nekega lepega, sončnega, sobotnega dne smo se z družino odločili, da gremo na izlet. Razmišljali smo in razmišljali ter odločili smo se, da gremo na izlet k maminim starim prijateljem, ki živijo na Vrhu pri Sveti Trojici. Dopoldne smo šli in do večera smo bili že tam. Starši so se zmenili, da bomo prespali kar tu, v prijateljičini hiši, saj je zelo velika in lahko vsi spimo v njej. Ko smo prišli tja, nas je pogostila z večerjo in ker je bil že večer, smo se odpravili spat. Zjutraj smo se zbudili, pojedli zajtrk, nato pa so šli starši pomagat prijateljici in njenemu možu, saj so imeli veliko kmetijo in zato tudi veliko dela. Vprašala sem jih, če jim lahko pomagam, ampak ker smo tu na počitnicah, mi ni bilo treba pomagati. Tako mi je rekla Anika, mamičina prijateljica. Ker je zelo dobro poznala to vasico, mi je rekla, naj se sprehodim do bližnjega travnika. Najprej se mi ni ljubilo, nato pa sem se končno spravila iz hiše. Pa res, čez dobrih 7 minut sem že bila tam na velikem, prečudovitem travniku. Travnik je bil ves prekrit s prečudovitimi rožami. Nato pa zagledam starejšega gospoda, ki je imel v eni roki košaro s rožami, v drugi pa neko vrečo, a nisem vedela, kaj je v njej. Stopim do njega in ga lepo vprašam, če mu kaj pomagam. Nasmeji se mi in mi reče:« Ja, lahko, ampak je zelo težko.« Vrečo mi potisne v roko in nisem je mogla dvigniti. Začudila sem se, kaj v njej je tako težkega in kako jo lahko nosi tako star gospod. Pove mi, da je tu notri veliko soli. Vprašam ga: »Počakajte, kaj ste vi tisti Krpan iz Vrha na Sveti Trojici, ki je premagal velikana Brdavsa in ste junak Dunaja?« Odgovoril mi je, da je in pospremil me je do majhne hišice, ki je bila tu na travniku. Ko prideva noter, mi reče, naj se usedem kar tu za mizo in ponudil mi je čaj. Kasneje se še mi je tudi on pridružil. Vsa vesela ga vprašam, če mi lahko pove zgodbo in začne govorit: »V nekdanjih časih se ni smelo tovoriti soli, a jaz sem jo vseeno. To je bilo strogo prepovedano. Bila je zima in na svoji kobilici sem zelo daleč prenašal sol. Ni bilo še cest kot dandanes in spomnim se, da je bil sneg vse naokoli in jaz sem šel po ozki gazici. Nasproti mi pride kočija in ker sem bil kmečki človek, nisem prepoznal cesarja v njej. Konja sem na hitro prestavil s poti in to je videl cesar. Vprašal me je, kdo sem in od kod sem. Čez nekaj let je na Dunaj, tam kjer je živel cesar, prišel velikan Brdavs. Vse, ki so se borili z njim, so bili ubiti. Kočijaž se je spomnil name in sel je prišel pome. Ko sem prišel tja na Dunaj, so mi ponudili hrano in pijačo. Z cesarjem sva šla v orožarno in nobeno orožje ni bilo primerno zame, zato sem si izdelal svojega in svoj lesen kij. Ko je bil dan spopada, sva se najprej z Brdavsom rokovala. V prvo je zabil meč v moj kij in povlekel sem ga na tla ter mu odsekal glavo. Ves Dunaj je bil vesel zmage in od cesarja sem dobil dovoljenje za prenašanje soli.«
Kmalu sem morala nazaj. Krpan me je pospremil iz njegove hiše in sama sem šla do staršev in Anike. Nikoli ne bom pozabila, da sem spoznala Krpana.
Linda Novak, 7. a
Potovanje na Vrh pri Sveti Trojici
Nekega dne, ko je sonce bilo še posebej močno, me je mama zbudila z besedami: »Lia, vstani, ura je že deset!«. Vstala sem in se oblekla. Ko sem si pripravljala zajtrk, sem mamo prosila, naj mi pove eno od zgodb, ki jih je brala v svojem časopisu. Tako mi je povedala zgodbo o Martinu Krpanu. Ko jo je povedala do konca, se mi je zdela zelo zanimiva, zato sem jo vprašala, kje je živel. Odgovorila mi je: »Na Vrhu pri Sveti Trojici in nekateri pravijo, da je živ še zdaj.« Hitro kot blisk sem vstala od mize in mami rekla, da grem iskat ta njegov grad, če sploh obstaja. Mama mi sprva ni dovolila, potem pa je le popustila. Spakirala sem vse potrebno in se odpravila na pot.
Ko sem hodila po velikem gozdu, sem zagledala majhno kolibo, v njej pa punco, ki me je s svojimi velikimi očmi debelo gledala. Vprašala sem jo: »Hej ti. Ja, ti. Ali mogoče veš, ali je Vrh pri Sveti Trojici še daleč?«. Samo pokimala je in mi s prstom pokazala na veliko graščino nad svojo kočo. Tako sem se ji zahvalila in se napotila vanjo. Ko sem odprla vrata, sem tam zagledala starega kralja, ki je ravno nekaj govoril služabniku. Ko me je zagledal, je rekel: »Kdo si pa ti?«. Opisala sem se in takrat me je vprašal: «Imaš kakšen razlog, da si prišla?«. Povedala sem mu, da hočem slišati zgodbo, kako se je boril z Brdavsom. »Za take stvari pa sem vedno na razpolago,« je rekel. »Lepo se namesti in prisluhni.« In tako je začel: »Bil sem mož, zelo močan mož. Enkrat pozimi sem tihotapil sol na Dunaju. Imel sem kobilico, ki je bila moja edina prijateljica. Potem pa je mimo prišla kraljevska kočija. Kobilico sem dvignil in jo prestavil v sneg. Gospod kralj je to videl in kočijaž, kot sem videl, me je gledal zelo čudno. Nagovorila sta me in me vprašala, kaj tovorim. Pa sem se zlagal in rekel: »Kresilno gobo in bruse«. Verjela sta mi in šla lepo naprej.
Čez nekaj let sem potem dobil pismo, kraljevsko pismo. Na njem je pisalo, da je Brdavs prišel na Dunaj in da se naj pridem borit z njim. Do tja so me pripeljali s kočijo. S cesarjem se nisva obotavljala. Kar takoj me je peljal v orožarno, a nobeno orožje ni bilo dovolj močno zame, pa sem vzel najlepšo lipo na gradu in sem si iz nje naredil mesarico. Kralja je bilo strah, kaj bo na to rekla njegova žena, cesarica. Peljal me je v hlev, a noben konj mi ni bil prav, zato sem naročil, naj gredo na Vrh pri Sveti Trojici po mojo kobilico. In tako se je vse začelo. Prišel sem do Brdavsa in ta se je začel norčevati iz mene. Ko sem mu pa stisnil roko, pa je svoje mnenje spremenil.
Trikrat sva zadirjala vkup in tretjič sem mu le odsekal glavo. Cel Dunaj se je veselil zmage in cesar je rekel, da mi lahko da tudi svojo hčer za ženo. A cesarica in minister Gregor se nista strinjala. Cesarica zaradi tega, ker sem posekal lipo, minister pa me ni maral že od začetka. Tako sta se cesar in cesarica dogovorila, da mi bosta dala dovoljenje za prevažanje soli, ko sem jim povedal, da je bila kresilna goba in brusi ena velika laž. Cesar je rekel Gregorju, naj napiše pogodbo. Ta me je jezno pogledal, ampak jo je le podpisal, kajti bal se je cesarja. Tako sem imel dovoljenje in bil sem zelo srečen tisti čas, ker ni vsakdo imel tega.«
Njegova zgodba me je zelo navdušila. Postavila sem mu še nekaj vprašanj, se mu zahvalila in pojedla kosilo v gradu. Ko sem se najedla, sem se mu še enkrat lepo zahvalila in zapustila grad. Ko sem prišla domov k mami, sem vsem sorodnikom in prijateljem povedala o najboljši izkušnji svojega življenja.
Lia Kolar, 7. a
URŠKIN DNEVNIK Ljubljana, 23. 5. 1824 Pozdravljen, dnevnik!
Ravno sem končala z vsakdanjimi opravili: izbiranje obleke za bližajoči se ples, pranje glave, nega obraza, masaža, ličenje….. Ugotovila sem, da v nobeni od prestižnih trgovin z oblačili nimajo primerne obleke zame. Zjutraj sem odšla na kavico s prijateljico, ta mi je povedala, da obleko že ima. Tudi pokazala mi jo je. Rekla sem, da se mi zdi lepa. V resnici pa je prav absurdna in preveč vsakdanja. Je zelene barve in z roza pentljo, čista groza. Zdaj se bom odpravila na kratek sprehod v Tivoli, mogoče se mi tam porodi kakšna ideja za obleko. Na žalost pa še do večera nisem našla prave obleke. No, preostanek dneva sem nakupovala ter se sprehajala. Zdaj pa je čas za večerjo, adijo dnevnik. Se vidiva jutri! Urška
Ljubljana, 24. 5. 1824 Hej, dnevnik!
Danes je že precej pozno popoldne, vendar prej nisem našla časa zate. Imam pa prečudovito novico: v trgovini Pri Metki imajo dve prečudovito kreirani obleki, ki samo čakata name . Imam pa tudi problem, ker se ne morem odločiti, katera je boljša. No, pred tem sem imela poseben zajtrk, in sicer: čokoladno tortico. Res je bila odlična. Oh, pravkar je prišla kočija, moram iti po obleko. Tako, nazaj sem. V prodajalni sem imela nekaj zapletov, saj je ena od nepomembnih meščank želela ravno mojo obleko. Potem sva se skregali, na koncu obleko celo raztrgali, ampak je bila tako ali tako ona kriva. Sem pa dobila tisto drugo obleko, ki je prav tako lepa, vendar ne tako kot prva.
Urška
Ljubljana, 25. 5. 1824
Ola, dnevnik!
Jutri je mestni ples in jaz sem čisto pod stresom zaradi priprav nanj. Moram izbrati še mnoge modne dodatke in probleme imam tudi z obutvijo. Saj če bom imela previsoke pete, je težko plesati, ampak so lepše. Zdaj je večer in odločila sem se za srednje pete in ogrlico s kristalčki ter motivom srca na sredini. Nase bom dala tudi prstane, zapestnice ter seveda uhane. Upam, da bo jutri šlo vse po načrtih in da bo kdo od tistih amaterjev celo znal plesati. In seveda upam, da najdem kakšnega prikupnega plesalca. Urška
Ljubljana, 26. 5. 1824
Pozdravljen, dnevnik!
No, danes se je zgodilo veliko zanimivih reči, vendar začnimo na začetku. Ko sem bila pripravljena za ples, sem nanj tudi odšla, seveda s kočijo. Na plesu sem dolgo zavračala plesalce, dokler nisem končno naletela na privlačnega gospoda ter sem z njim zaplesala divji ples. Vse je bilo še prelepo in v redu, dokler se ni postavnež razjezil. Godba je utihnila in takrat so se na nebu pokazali temni oblaki. Po nekaj korakih sva se znašla v deroči Ljubljanici in izginila v temo. Odpeljal me je v podmorsko kraljestvo in me zaprl v sobo. Med prehodom v prostorne sobane pod gladino sem mislila, da bom zaradi pomanjkanja kisika umrla v nekaj minutah, vendar je nekdanji lepotec, ki je bil zdaj morska pošast, name posipal nek prah in zdaj lahko živim pod vodo. Vendar ni vse tako rožnato. Povodni mož mi je rekel, da si več ne zaslužim videti sonca in res ne razumem zakaj. Zdaj moram živeti pri njem in čistiti prostore njegovega doma, čista groza. Mogoče si bo kdaj premislil, za zdaj pa ga sovražim. ZAKAJ SE JE TO ZGODILO RAVNO MENI, RES NI PRAVIČNO!!!!!!!!!!!!
Tvoja ugrabljena Urška
ROZAMUNDA GREDE V KLOŠTER ČAST LJUBLJANSKIH NUN POSTANE Ko se Ostrovrhar poroči z Lejlo, odide Rozamunda v samostan in postane čast ljubljanskih nun. Ostrovrhar se poroči z Lejlo, ampak vseeno je Rozamunda še v njegovih mislih in srcu. Rozamunda se v samostanu zaveže Bogu in se razume s svojimi sestrami. Ostrovrhar se odloči, da bo obiskal Rozamundo. Ko jo po nekaj tednih vidi, se počasi spet zaljubi vanjo. Čeprav je Rozamunda v samostanu srečna, je v bistvu spoznala, da bi morala bolj ceniti ljubezen. Zato se ob srečanju z Ostrovrharjem spet zaljubi vanj. Ob začetku njunega pogovora se Ostrovrhar opraviči Rozamundi, da Lejle tistega dne ni pripeljal na grad. Rozamunda mu oprosti in mu zaželi srečo v zakonu. Rozamunda čez nekaj tednov spozna, da noče biti več nuna, zato odide iz samostana in se vrna nazaj na grad, kjer obišče očeta in ga prosi, da ji dovoli, da spet živi na gradu. Oče ji pusti in takrat se Rozamunda odloči, da bo poiskala moža in si ustvarila družino. Ko se razve, da Rozamunda ni več v samostanu, jo čez nekaj dni pred grajskimi vrati čakajo snubači. Rozamunda je pa tako zaljubljena v Ostrovrharja, da se noče poročiti z nobenim drugim. Vseeno pa noče uničiti Ostrovrharjevega zakona. Medtem se Lejla in Ostrovrhar močno spreta, saj Lejla očita Ostrovrharju, da jo je prevaral z Rozamundo. Ker to ni resnica, Ostovrhar v trenutku jeze Lejli prizna, da še vedno ljubi Rozamundo. Lejla je tako jezna na Ostrovrharja, da v trenutku sname poročni prstan in ga vrže v jarek. Prekine zakon z Ostrovrharjem in se vrne v Bosno. Tudi Ostrovrhar sname prstan in ga vrže stran. Rozamunda in Ostrovrhar se še nekaj krat srečata, vendar si ne izpovesta ljubezni. Enkrat pa se srečata ob jezeru in takrat se Ostrovrhar odloči, da bo Rozamundi povedal, da jo ljubi. Ko ji pove, mu tudi Rozamunda izpove ljubezen. Takrat se ob sončnem zahodu poljubita in se zaročita. Čez 3 mesece se poročita, čez eno leto pa se jima rodi hči. Rozamunda in Ostrovrhar sta srečno poročena in imata rada svojo hči. Rozamunda je spoznala svojo sorodno dušo in od takrat je znala ceniti ljubezen in družino. Alja Šega, 8. a
DNEVNIK URŠKE DANAŠNJEGA ČASA
Ljubljana, 7. 5. 2020 Dragi dnevnik!
Zjutraj sem se zbudila in se spomnila, da je jutri ples na trgu. Danes moram po obleko. Naročila sem najlepšo obleko v Ljubljani. Ko sem se uredila, sem odšla do mojih prijateljic. Pile smo čaj in se pogovarjale o plesu. Nato sem odšla do šivilje, kjer me je čakala prelepa modra obleka. Mi pa ni bila všeč, ker je bila preveč kičasta, zato sem rekla šivilji, naj odstrani te svetleče kamne iz obleke. Ko sem se vrnila domov, sem šla hitro spat, saj je jutri ples.
Urška
Ljubljana, 5. 5. 2020 Dragi dnevnik! Dan plesa. Ob štirih popoldan se začne. Danes prideta k meni 2 prijateljici. Ena mi bo uredila lase, druga pa nanesla ličila. Prišli sta hitro in tista, ki mi je nanašala ličila, mi je razmazala eyeliner. Takoj sem jo jezna nagnala domov. Sama sem si nanesla ličila. Čez nekaj ur sem bila pripravljena. Ura je bila pol štiri. Hitro sem se odpravila proti trgu… Vsi so plesali in se zabavali. Jaz pa sem samo čakala. Naenkrat se pred mano pojavi visok fant, ki me povabi na ples. Tako hitro sva plesala, da so mi skoraj noge odpadle. Ko je bilo plesa konec, sva se odpeljala z njegovim motorjem. Peljala sva se tako hitro, da sploh nisem nič videla. Vse, česar se nazadnje spomnim, je to, da sva padla. Od takrat se več ničesar ne spomnim.
Urška
Ljubljana, 9.maj 2020 Dragi dnevnik!
Prebujam se in malo me boli glava. Vstanem in pogledam okoli sebe in vidim fanta, s katerim sem včeraj plesala. Spi. Ker ne vem, zakaj sem tu, naglas zakričim in fant se prebudi. Skoraj se je prevrnil s stola. Ko fant pride k sebi, ga vprašam, zakaj sem tu. Strah me je, saj ne vem, kaj hoče od mene. A on samo reče, da bom za vedno ostala invalidka…
Urška
Alja Šega, 8. a
ROZAMUNDA V SAMOSTANU Rozamunda je po odhodu Ostrovrharja ostala samska brez ženina in je odšla v samostan za nuno. Ostrovrhar je bil zelo zaljubljen v Lejlo, ampak je začel opažati, da nima tako dobrega karakterja kot Rozamunda. Lejla je bila lepa in vse, ampak vzvišena in nesramna. Medtem ko sta Ostrovrhar in Lejla bila poročena, je bila Rozamunda v samostanu kot nuna. Tam ji je bilo zelo v redu, saj se je odklopila od zunanjega sveta. Ostrovrhar sploh ni vedel, da je Rozamunda bila v samostanu. Nekega lepega sončnega dneva popoldne pa je Ostrovrhar izvedel, da je Rozamunda bila v samostanu in da več ne živi v gradu. Takrat jo je hotel obiskati in je odšel iz Bosne. Lejli seveda to ni bilo všeč, ampak je Ostrovrhar ni poslušal in je odšel. Ko je prišel do samostana, ga Rozamunda ni hotela videti, saj jo je zapustil. Ostrovrhar pa ni obupal, ampak jo je en teden hodil obiskovat v samostan. V ponedeljek pa ga je končno hotela videti. Ostrovrhar jo je vprašal, zakaj je odšla. Potem mu je povedala, da se je sama tako odločila. Ostrovrhar jo je nenadoma prosil, naj zapusti samostan in se vrne k njemu, ampak ni hotela. Takrat je odšel v Bosno k Lejli nazaj. En mesec je bil ves žalosten, takrat pa se je odločil, da bo zapustil Lejlo, saj je bila nesramna. Vrnil se je k Rozamundi in ugotovil, koliko snubcev jo še čaka in bi se radi poročili z njo. Rozamunda je zelo uživala v samostanu, ampak ji je sčasoma postajalo dolgočasno in se je odločila, da ga bo zapustila. Bila pa še je vedno dobrodošla. Ko je prišla ven, je hotela biti sama, potem pa je nekega dne k njej prišel Ostrovrhar. Bila je vesela, da ga vidi, čeprav tega ni pokazala, še vedno pa jo je čakalo veliko snubcev. Ostrovrhar je Rozamundo prosil za odpuščanje. Oprostila mu je in sta skupaj začela novo življenje. Ostrovrhar se je preselil k njej in sta se počasi tudi poročila, njeni snubci so pa obupali. Ostrovrhar je ugotovil, da ni vse v zunanjosti ampak tudi v notranjosti. Klara Kapun, 8. a
URŠKIN DNEVNIK Ljubljana, 15. 4. 1801 Zjutraj sem se zbudila, bilo je čudovito jutro. Spomnila sem se, da sem zmenjena s prijateljicami na mestnem trgu na kavi. Uredila sem se in odšla. Povedali sta mi, da je čez dva dni ples. Nisem se ga najbolj veselila, ampak sem se vseeno odločila, da bom šla. Hotela sem imeti najlepšo obleko, zato sem odšla takoj po nakupih. S prijateljicami smo se zmenile, da se dobimo 1 dan pred plesom. Kupila sem si rdečo obleko z biseri. Zelo mi je bila všeč.
Ljubljana, 16. 4. 1801 Ko sem se zbudila, sem začela razmišljati, kdo bo moj soplesalec. Ker niti nisem imela volje iti na ples, nisem hotela z nobenim plesati. Na ples bi odšla samo zato, da bi pokazala, da sem najlepša med vsemi ljubljanskimi dekleti. Hotela sem se spogledovati z vsakim fantom. To je bilo samo moje mišljenje. Danes sem se spomnila, da se dobim s prijateljicami v parku. Dobile smo se, vse so govorile, kako lepe obleke imajo in da že imajo vse soplesalce. Jaz pa nisem rekla nič, saj sem hotela, da so vsi presenečeni, ko me vidijo.
Ljubljana, 17. 4. 1801 Danes je bil ples, začela sem se pripravljati že zgodaj zjutraj. Ples je bil ob treh popoldne. Hitro je ura odbila tri in že sem odšla na ples. Odšla sem sama, ampak sem tam že videla mnogo deklet, ki so se vrtele na plesu s svojimi soplesalci. Jaz pa sem se postavila tam in jih samo gledala. Mnogo mladih fantov, ki so plesali, je prihajalo do mene, ampak sem vse zavrnila. Potem pa sem videla, da proti meni koraka postaven mladenič z črno haljo in klobukom. Vsi so ga klicali povodni mož. Povabil me je na ples in sem mu pritrdila. Začela sva plesati, vedno bolj hitro sva se vrtela, skoraj nisem mogla več plesati, vsi so naju opazovali, potem pa sva naenkrat padla v morje.
Ljubljana, 18. 4. 1801 Zagrabil me je šok, nisem se spomnila ničesar, kar se je dogajalo, zbudila sem se v nekem povodnem kraljestvu in v mene je strmel povodni mož. Skoraj sem začela jokati od strahu. Potem pa je začel govoriti, da ima on vse, kar bom potrebovala in da bom za vedno z njim. Potem pa sem kar naenkrat zaspala in sanjala lepe sanje o življenju nad vodo.
Klara Kapun, 8. a
Šolska
Do dveh od sedmih do dveh od sedmih v šoli ali od doma se učimo, da naslednji dan dobre ocene pridobimo.
Pred računalnikom sedimo, V zvezke glavo molimo, Raje kot doma sami, Se skupaj v šoli učimo.
Vsako jutro je enako, Ob 8.15 se zbudiš, Da šole ob 8.20 ne zamudiš. Lahko bi rekli, da nam je življenje lahko.
Do dveh od sedmih do dveh od sedmih v šoli ali od doma se učimo, da naslednji dan dobre ocene pridobimo.
Jerneja Vavdi in Ana Tomažič, 9.B
Šola od doma 2.0Ko smo marca 2020 prvič zapustili šolske klopi in se začeli izobraževati na daljavo, si nismo niti predstavljali, kako dolgo bomo morali ostati doma. Najprej smo se seveda tolažili, češ da to ne bo trajalo več kot dva tedna. Po skoraj treh mesecih šole na daljavo, smo se končno vrnili. Na podoben način smo potem začeli tudi novo šolsko leto. Vsi pa smo v mislih že vedeli, da dejanski pouk v šoli ne bo dolgo trajal. Prišel je oktober in že smo bili spet doma v upanju, da ne bomo potrebovali biti v tej situaciji dlje kot prej. Šola od doma je precej drugačna od 'prave'. Ne samo, da je dosti manj klepetanja učencev med urami (kar mislim, da učiteljev ne moti preveč), je tudi malo manj sodelovanja s strani učencev. Za znanje ne bi rekla, da nam ga primanjkuje, saj se učimo zase. Delamo enako snov, kot bi jo delali v šoli. Odvisno je le od posameznika, koliko bo prispeval k delu. Vsi se trudimo po najboljših močeh, da bi našo situacijo naredili bolj znosno. Po treh mesecih že res najdeš rutino za vsak dan. Se vstaneš, prižgeš računalnik in delaš za šolo. Zato so tudi vikendi pomembni. To je čas, ko se vsi odklopimo od računalnika in se sprostimo. Ko mine vikend, je tu že spet ponedeljek in kot bi mignil je že petek. Zdi se mi, da čas mineva hitreje, saj se ga bolj zavedamo. Nič več ne načrtujemo vnaprej, ampak gremo z njegovim tokom. Seveda imamo učenci različne poglede na to, da bi se vrnili v šolo. Nekateri komaj čakajo, drugih pa delo od doma ne moti preveč in bi raje ostali doma. Povsem jih razumem. Šola od doma pomeni vstajanje tik pred začetkom ure in nobene vožnje ali pešačenja navsezgodaj zjutraj. Vsi pa si želimo, da se epidemija čimprej konča. Pogrešamo druženje, pa ne samo v šoli, tudi zunaj nje. Jerneja Vavdi
VERJETI POMENI UPATI
Hvaležna sem, da sem. Da se zjutraj vstanem, in zvečer pozno v noč bedim, v objemu varnega doma zaspim.
A kaj mi bo topel dom, ko pa se po svetu grozote godijo. Ljudje si obračamo hrbte in se slepimo, o ljubezni do sočloveka me prešine dvom.
Pa vendar verjamem v solidarnost, V boljši jutri, v poštenost. Verjamem v ljudi, v njihovo dobroto, vzemimo to za pomembno vrednoto.
Zato jih iščimo! Dobre ljudi, z manj skrbmi, ljubezen in mir v srcih naj nam zadoni! Na dober danes, a še boljši jutrí!